Obsežnejši del njegovega dolgoletnega raziskovalnega dela je bil posvečen svetovni vrtnoarhitekturni dediščini. Leta 1994 je na podlagi teh raziskovanj izdal knjigo Vrtna umetnost sveta, ki je kmalu zatem izšla v treh svetovnih jezikih, angleščini, nemščini in italijanščini. Ves čas je skrbel za razvoj strokovnega jezika v slovenščini in mu je prav s to knjigo zastavil ustrezen besednjak. Nadgradil ga je v svojem zadnjem delu, knjigi z naslovom Krajinska arhitektura, v kateri je zapisal temelje stroke in začrtal njeno poslanstvo. Kot mojstrski fotograf je vse svoje monografije opremil z vrhunskimi fotografijami krajin. Njegovi fotografski monografiji Slovenske krajine je nekaj let po velikem uspehu sledil še ponatis. Raziskovalno teoretsko delo je dopolnjeval s prakso in v svoji bogati karieri prejel vrsto nagrad na javnih krajinskoarhitekturnih natečajih, med katerimi izstopajo zlasti njegovi projekti za pokopališča v Novi Gorici, na Ptuju in v Novem mestu. Poleg različnih ureditev v slovenskem prostoru je v zadnjih letih svojega ustvarjanja uresničil tudi nekaj svojih idej o oblikovanju zelenega mestnega prostora na Hrvaškem.
Profesor Dušan Ogrin je na področju urejanja prostora opravil pionirsko delo. Krajinski arhitekturi na Slovenskem je utiral pot tako na področju izobraževanja kot praktičnega strokovnega dela, njegova teoretska misel pa je mejnike postavljala tudi v svetovnem merilu. Krajinsko arhitekturo, razpeto med naravo in kulturo, je strokovno utemeljeno in znotraj filozofskega okvira trdno umestil na kulturno stran. V svojih teoretskih in praktičnih delih na podlagi poznavanja zakonitosti in procesov v naravi razgalja bistvo oblikovane krajine in jo opredeljuje kot večplastno, prostorsko, ekološko, funkcionalno in mitološko celovitost, skozi katero si človek od nekdaj prizadeva izraziti svoje mesto v univerzumu, svoj odnos od narave in svoj položaj v družbi.
Pod njegovim vodstvom se je krajinska arhitektura razvila v stroko, ki v dinamiki razvoja in varstva ustrezno rešuje vprašanja prostorskega in socialnega prestrukturiranja. Predano si je prizadeval za napredek pedagoškega dela in v mnogih letih vzgojil prodorne načrtovalce krajine, katerih dela že puščajo sledove in ki sledijo njegovemu, tudi v svetu prepoznanemu in cenjenemu konceptu ljubljanske šole krajinske arhitekture. Predvsem po njegovi zaslugi Biotehniška fakulteta družbi lahko ponuja strokovnjake, ki s svojim znanjem aktivno prispevajo k dvigovanju kakovosti načrtovanja in varovanja okolja ter varovanju in ustvarjanju nacionalne krajinske dediščine.
Prof. dr. Mojca Golobič,predstojnica, in vsi njegovi sodelavci z Oddelka za krajinsko arhitekturo na Biotehniški fakulteti v Ljubljani