Velika večina volilcev je sprejela enotno stališče, enotno volilno odločitev, ki je medijsko in politično skoraj prezrta: z neoddajo glasov so enotno izrazili nezaupanje do predlaganih kandidatov, nestrinjanje z njihovim izborom in predstavitvami. Moralni zmagovalec volitev je torej enotna večina, ki je namerno ostala doma. Velika večina doma ostajajočih volilcev nikakor na tak način ni odrekla podpore Evropski uniji, za katero bi spet plebiscitarno glasovali, ampak je odrekla podporo kandidatom in strankam. Razlogov je veliko. Najprej je veliko kandidatov med že starimi evroposlanci oziroma veliko je strankarskih nagradnih nominacij, ki nimajo nič skupnega s prodornimi svežimi pogledi, idejami in v praksi dokazanimi sposobnostmi kandidatov. Sledi slaba izkušnja s prejšnjimi kandidati, ki svojih volilcev nikoli nič niso bili sposobni niti vprašati, kaj šele prenesti predloge v evropski parlament. Tudi niso bili sposobni odpirati za ljudi najpomembnejših tematik.

In kaj lahko storijo novi-stari evropski poslanci, da bodo vsaj prihodnje volitve ne le legalne, ampak tudi legitimne?

Najprej naj se naučijo gledati in vprašati, da definirajo probleme in konkretne predloge. Če nekdo v evropskem parlamentu izrazi osebno misel, je njena teža mala, če pa poslanec izrazi idejo, misel ali konkreten predlog, ki je v njegovi državi dobil široko podporo javnosti (medijske ali naročene ankete…), potem gre za resno zadevo, ki jo je treba resno preveriti v drugih okoljih in tehtno obravnavati.

Morda se zdi Junckerjevo spraševanje (anketiranje) javnosti o poletno-zimskem času le demagoška poteza za dokazovanje demokratičnosti EU, ki pomembne odločitve itak sprejema v ozkem krogu – kakšno manj pomembno pa »demokratično« prepusti javnosti. Lahko pa je to dober način sklepanja partnerstva in zaupanja med politiko in volilci, podružabljanje politike, ki je v marsikaterih državah klasičen ugrabitelj države.

In katere tematike se splača in se mora obravnavati na ravni EU? Denimo svetovno razorožitev, o kateri ni več nobene besede ali pobude. Kopičenje jedrskega orožja je tragikomično – ne prenese resne presoje smiselnosti. Čeprav smo v klubu in partnerstvu z jedrskimi silami, je jedrska razorožitev tudi za njih zmagovita pobuda, saj dragega orožja nikoli ne bodo uporabile (ker bi tako uničile tudi sebe), morajo pa ga plačevati in vzdrževati.

Potem je tu vprašanje ljudem in okolju prijaznega kapitalizma, ki mora povsod plačati ustrezne in enake okoljske in socialne davke. Pa transparentna, solidarna in socialna država, ki uveljavlja človekove pravice na vseh področjih in ni pod vplivom korporacij. In še je tematik, o katerih imajo ljudje mnenje in ki jih je politika dolžna prepoznati in uresničiti.

Bojko Jerman, Dolsko