Anonimni alkoholiki (AA) pravijo, da se zbirajo zato, tudi večkrat na dan, če je treba, da se med seboj pogovarjajo o travmatičnih izkušnjah zasvojenosti z alkoholom ter da si podelijo moč in upanje. Na ta način rešujejo njihov skupni problem, to je alkoholizem, in s tem pomagajo tudi sebi. Edini pogoj za priključitev skupini AA je želja, da bi prenehali piti. Da bi torej ostali trezni. In k temu se je treba prigovarjati vsak dan sproti. Članstvo pri AA je anonimno, s čimer svojim članom zagotovijo varen prostor, da lahko odkrito spregovorijo o svojih stiskah in da so razumljeni.
»Ves svet je bil naš!«
Matjaž T., ki je gibanje AA v Slovenijo »uvozil« iz Nemčije, se danes smeje: »Ves svet je bil naš!« Bili so hipijevska generacija, živeli so svobodno, pili velike količine alkohola in eksperimentirali z najrazličnejšimi vrstami drog. Ampak prvo izkušnjo z alkoholom je imel že pri sedmih letih, bila je prijetna in povezana z rojstnodnevno zabavo; pozneje je ugotovil, da je mnogo alkoholikov začelo piti že v otroštvu.
Vedno več in vedno bolj pogosto je pil, hkrati pa manipuliral z ljudmi okrog sebe. Da je ženi neko obdobje prikrival pitje, se je vrgel v gurmanstvo, k čemur so seveda sodile izbrane buteljke vina. »Ona je spila deci vina, jaz pa preostalo in še kakšno buteljko zraven,« se spominja. Prepiri v zakonu so se vrstili, a je vedno našel izgovore, da je pil: na skrivaj, v družbi s kolegi, »ves čas smo bili žejni; proti koncu sem imel številna skrivališča steklenic.« Vsak praznik, dogodek je bil dobrodošel za pitje. Pil je tudi v službi, kjer se je, ko gleda nazaj, pitje povsem toleriralo, sploh pri moških.
»O bolezni lahko začnem govoriti takrat, ko sem začel vsakodnevno pitje prikrivati. In prišlo je tudi obdobje, ko sem se zavedal, da ne morem več tako naprej. Telo me je izdalo, uprlo se je pitju. Takrat sem vedel, da ne bom zmogel sam in da potrebujem pomoč. Sploh zjutraj je bil občutek grozen, ko sem se pogledal v ogledalo. Ves čas sem menil, da se nekako pri pitju obvladam, potem pa je vedno prišel vmes kakšen razlog, da sem spet posegel po pijači; in tako je bilo vsak dan. Določene funkcije v mojih možganih so popolnoma odpovedale. Ustrašil sem se samega sebe, kaj vse sem sposoben storiti.«
Po hudi abstinenčni krizi, ko je sam skušal rešiti zasvojenost, je sprejel pomoč prijatelja iz Nemčije, nekoč pivskega kolega, in se je vključil v skupino AA. Tam je začutil pripadnost in odgovornost do skupine, pomirile so ga izkušnje ljudi, ki so govorili o stvareh, za katere je mislil, da so samo del njegovih skrivnosti.
Pripadnost in služenje
»Za člane AA je bistveno srečanje, kjer si med seboj delimo izkušnje. Tako se je vse skupaj tudi začelo: Bill in Bob sta se dobila, se pogovarjala o svoji težavi in ugotovila, da jima pogovor pomaga,« pravi tajnik društva AA Ivan P. V oporo jim je program AA, ki je utemeljen v Dvanajstih korakih in Dvanajstih izročilih. »Gre bolj za priporočila kot pravila, v smislu – jaz sem poizkusil in pri meni je delovalo, lahko poizkusiš tudi ti.«
Obisk skupine ni obvezen. »Mene je najbolj pritegnilo dejstvo, da je zagotovljena anonimnost; da nihče ne bo izvedel, kako je z mano in kam hodim. Najbolj od vsega me je bilo sram. Vedno, ko sem se ga napil, sem se ga napil tako, da nisem vedel, kaj se je z mano dogajalo. In potem sem poslušal zgodbice prijateljev še dva tedna pozneje, v kakšnem stanju so me videli. Ta kombinacija moralnega mačka in sramu je bila zame prehuda,« še pove tajnik AA.
Matjaž T. dodaja: »Vseeno je, kaj si po poklicu ali kaj veljaš na družbeni lestvici. V AA smo zato, ker imamo vsi isti problem – naš alkoholizem. Ves čas je nevarnost ta, ker jaz vem, da je en kozarec zame premalo in da se po prvem kozarcu ne bom ustavil. Vse moje celice se bodo aktivirale in hotele naslednji kozarec.« Oba vidita problem tudi v tem, ker se v naši družbi alkoholizem ne dojema kot bolezen, dokler alkoholik fizično ne zboli, sploh pri moških velja pitje za normalno. Imajo pa v svojih vrstah AA tudi veliko žensk.
Vsak dan preživeti smiselno
Ivan P. še pripoveduje: »Že na prvem mitingu, kot rečemo našim srečanjem, sem se pomiril in vsakič znova, ko pridem, se pomirim. To traja že 20 let. Pravim, da se resetiram. Lahko da bi brez osnovne podpore skupine tudi ne pil, ampak pri njih dobim doze miru. Prej sem bil sam s svojo zgodbo, v napetosti in stresu.« Tisti, ki nehajo hoditi na srečanja, imajo veliko več možnosti, da jih zanese nazaj v pitje, in to se lahko zgodi tudi po več letih ali celo desetletjih. »Skupina daje vzgled, da se presegajo stari vzorci razmišljanja. Če prihajaš v skupino, imaš občutek, da si eden od nas, ki ne pijemo. To je ena od varovalk, ko pridejo težka obdobja, slab dan.«
Matjaž T. dodaja, da je v skupini zelo pomembno tudi služenje, ko kot mentor daješ naprej tisto, kar si v skupini dobil. Mentorju lahko novi član zaupa stvari, ki se jih na srečanju še ne upa povedati, predvsem pa je mentor za tega človeka dosegljiv 24 ur. In tudi vsi drugi člani so drug za drugega dosegljivi ves čas. »Zaupamo v sistem, ki nam lahko pomaga; lahko naredim inventuro vseh mojih karakternih lastnosti in napak, ki sem jih v preteklosti storil, to si upam tudi nekomu povedati, pripravljen sem se spreminjati. Lahko naredim dnevno inventuro, da dan dobi nek smisel.«