Predlagane spremembe zemljiške zakonodaje, s katerimi želi ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (MKGP) uzakoniti zemljiški maksimum pri zakupu državnih kmetijskih zemljišč, nesorazmerno posegajo v pravico zakupnikov do svobodne gospodarske pobude iz 74. člena ustave, v analizi potencialnih učinkov načrtovanih sprememb med drugim ugotavljata strokovnjaka z ljubljanske ekonomske fakultete Jože P. Damijan in Branko Korže. Po njunem mnenju je tudi ustavno nedopustno, da MKGP ni opravil testa sorazmernosti, s katerim bi dokazal, da bodo koristi, ki bodo nastale s prenosom dela državnih zemljišč s kmetijskih podjetij na družinske kmetije, večje od negativnih posledic za pravno varnost sedanjih zakupnikov.
V 30 letih bi se sprostilo 4000 hektarjev zemljišč
Naročnik študije, ki sta jo opravila Jože P. Damijan in Branko Korže, je Združenje kmetijskih podjetij, ki imajo od kmetijskega sklada v zakupu dobrih 17.000 hektarjev kmetijskih zemljišč in se načrtovanemu zemljiškemu maksimumu, po katerem bi smela imeti posamezna pravna ali fizična oseba dolgoročno v zakupu največ sto hektarjev državnih zemljišč, krčevito upirajo. Odvzemali bi jim jih postopno, ob vsakokratnem podaljšanju desetletnih zakupnih pogodb. V 30 letih naj bi se na tak način sprostilo okoli štiri tisoč hektarjev državnih zemljišč, ki jih namerava kmetijsko ministrstvo prednostno dati v zakup mladim kmetom.
Omenjena ekonomista ocenjujeta, da zakonske spremembe ciljajo na tiste, ki imajo v zakupu najmanj 400 hektarjev državnih zemljišč in bi se jim lahko zakupljene površine v 20 do 30 letih kumulativno zmanjšale v povprečju za petino. »Tudi če nam jutri vzamejo vseh 17.000 hektarjev zakupljenih zemljišč in jih razdelijo kmetom, to ne bo izboljšalo prehranske varnosti. S tem bi se okrepilo od dvesto do tristo kmetij, vseh pa je kar 65.000. A jih velika večina ni sposobna proizvodno preživeti. Toda namesto da bi se osredotočili na ta problem, se zdaj vesoljna Slovenija ukvarja s pičlimi tremi odstotki kmetijskih zemljišč, kolikor jih imamo od skupnega obsega vseh zemljišč v državi (490.000 hektarjev, op. p.) v zakupu kmetijska podjetja,« je kritičen Branko Virag, predsednik Združenja kmetijskih podjetij in direktor Kmetijstva v murskosoboški Panviti, ki je z dobrimi tri tisoč hektarji druga največja zakupnica državnih zemljišč (za Perutnino Ptuj).
»Kmetijstvo mora sloneti na družinskih kmetijah
Virag upa, da bo prevladal razum, da bo MKGP ustavil postopek sprejemanja sprememb zemljiške zakonodaje in da se bodo začeli deležniki pogovarjati strpno. Ministrstvo je namreč s predlaganimi spremembami izzvalo pravo vojno med kmeti in delniškimi družbami, saj si tako eni kot drugi želijo imeti v zakupu kar največ državne zemlje. Nizkih medsebojnih udarcev zato ne manjka. »Najbolj nas boli to, da nas imajo za deležnika, ki mora jutri izginiti,« pravi Virag.
Kmetje se seveda predvidenih sprememb veselijo. »Po šestdesetih letih je čas za zemljiško reformo, ne le za spremembe. Kmetijska ministrica Aleksandra Pivec pripravlja novo strategijo slovenskega kmetijstva in jo mora na nekaj nasloniti. Na postkomunistične delniške družbe, ki delajo le v interesu velikega zaslužka, je ne more. Nasloniti jo mora na družinske kmetije, kar je edina prava pot za slovensko kmetijstvo,« je prepričan Franc Küčan, podpredsednik kmečkega sindikata in predsednik murskosoboške območne enote kmetijske zbornice.
