»Nič ne more premagati resnično vrhunskega steaka, zato smo se lotili dela in prepotovali vso Evropo, od Londona do Litve, da bi našli najboljše stvari, na katere prisegajo zapriseženi mesojedci,« so zapisali v ocenjevalski ekipi Big 7 Travel ter šli na pot. Od najboljših hotelskih restavracij do lokalnih beznic. Nujno je le, da so gostinski obrati na domači sceni sloveli kot najboljši na mesnem področju. Na kakšen način so ocenjevali in kdo so bili poverjeniki za kakovost, je sicer delna skrivnost. Kot so povedali, so ocenjevali na podlagi spletnih ocen, kulinaričnih kritikov in subjektivnih ocen, a nobena skrivnost ni, da je okrepčevalnica Čompa na Trubarjevi ulici že dolgo časa najbolj priljubljen ljubljanski lokal za tiste, ki imajo radi uležano meso na žaru, in kakovostna, a ne predraga slovenska vina.
Čompa sicer ni prvi slovenski lokal, ki se je uvrstil na Big 7 Travel lestvico. Pred časom so njihovi kulinarični kritiki že opazili kranjski Projekt Burger in jih uvrstili med najboljše burgerje v Evropi. Čompa je pristala na 43. mestu v Evropi, zmagal je londonski Flat Iron, poleg Steakhousa iz Opatije pa je bila tudi edina predstavnica iz bližnje okolice, ki se je znašla na seznamu. In pripis pod oceno: »Izvrstna večerna restavracija z izjemno postrežbo in menijem, na katerem je kopica čudovitih jedi. Poskusite spregledati večino drugih jedi in popolno pozornost namenite njihovim steakom, ki so popolno pečeni in se vam stopijo v ustih.«
»Dobil sem elektronsko pošto, v kateri so me obvestili, da so naši steaki uvrščeni med najboljše v Evropi. To je vse, kar vem. Kdo so bili ocenjevalci in na kakšen način so ocenjevali, ne vem. Niti kdaj so bili ocenjevalci tukaj,« je bil rahlo presenečen Robert Prinčič, ki skupaj s partnerico Milo vodi lokal na eni od redkih ulic v središču, ki jih še ni v celoti zajel val ljubljanskega turboturizma. A je kljub temu ena od najbolj razprodanih mestnih gostilnic. Razlog za to je seveda meso. Uležano vsaj mesec. »Pri zorenju dobiš na strukturi mesa, na okusu in mehkobi,« pravi mojster ljubljanskega žara. Na meniju so konjski in goveji steaki ter prašički pasme mangalica, ob tem, da je poskrbljeno tudi za tiste, ki se raje prehranjujejo z rastlinsko hrano. Največji problem dandanašnjega mesnega prehranjevanja je seveda surovina.
»Dobro slovensko meso je težko dobiti. Ne zaradi tega, ker je veliko uvoza iz Argentine, Brazilije ali Škotske, ampak zato, ker smo prehitro prišli na tak tip mesa. V Sloveniji smo prej poznali kuhano govedino, ki izvira še iz časov Marije Terezije. Problem je pri kmetih. Vsi vemo, da je vrsta govedi zelo pomembna. Mi se z mesom nismo ukvarjali. Edina slovenska krava je cika, ki je bila mlekarica in ne more v smislu mesa konkurirati drugim vrstam krav,« je razložil Prinčič. Zato je del mesa, razen konjskega, ki izvira s travnikov z Blok ter Dolenjske in mangalice, iz Srbije. »Tudi na slovenskih kmetijah, s katerimi sodelujem, imam zorilne komore, vendar je največ povpraševanja po govedini. Te pa v Sloveniji ni toliko in ni takšne kakovosti, da bi lahko bilo vse meso lokalno. Imam nekaj kmetov, ki mi ne morejo zagotoviti zadostne količine. Ko pride do njih Italijan, vzame celotno žival. Jaz vzamem samo file in hrbet,« doda Prinčič.
