»Če je oseba v zaporu, zakon določa, da se ji ne odobri izredna denarna socialna pomoč. Kar je diskriminatorno. Jaz nisem po lastni volji ali krivdi v zaporu. In ta zakon je neustaven,« se je na sodišču pridušal Samo Tadin, ki prestaja 30-letno zaporno kazen zaradi umora in poskusa umora policistov. Trdi, da v zaporu potrebuje denar za nakup pisemskih ovojnic in znamk ter stroške fotokopiranja in telefoniranja. Ko je zaprosil za izredno denarno pomoč, pa so ga zavrnili, češ da to niso izredni stroški, povezani s preživetjem. Zato pravico išče na sodišču.

»Ti stroški so zame življenjskega pomena. Bil sem deležen nepoštenega sojenja. Zaradi poškodbe možganov se nisem mogel ustrezno zagovarjati in zdaj se zavzemam za odpravo teh posledic,« je izjavil. Trdi, da takrat, ko je na sodišču kaznivi dejanji priznal, ni bil povsem pri sebi zaradi poškodbe možganov, ki jo je skupil v trčenju s policijskim vozilom, in vpliva psihoaktivnih substanc. Da bi se mu odpravila ta krivica, pa zdaj na vse strani piše razne pritožbe in druge dopise – kar pa precej stane.

(Pre)skromno plačilo

Danijel Prevolšek iz zapora na Dobu, kjer je Tadin bival do sredine januarja letos (preden so ga premestili v Ljubljano), je pričal, da obsojenci lahko dobijo deset pisem in znamk na mesec. Pod pogojema, da ne delajo, a ne po svoji krivdi, in da nimajo drugih materialnih sredstev (če jim torej svojci ne prinašajo denarja). Tudi Tadin jih je nekaj časa dobival, a se je potem izkazalo, da ima dovolj denarja na primer za telefoniranje in za pisma, saj jih je odpošiljal 20, 30, pa tudi več kot 50 na mesec. Po drugi strani pa je delo vseskozi odklanjal.

Ko ga je sodnica Lilijana Strban vprašala, ali v zaporu dela, ji je izročil zdravniška potrdila. Na vprašanje, ali torej ne dela iz zdravstvenih razlogov, je odgovoril z »verjetno«. Pridal je, da je pred letom ali dvema želel na pregled pri zdravniku za medicino dela, ki je potreben pred začetkom dela. Potem pa so mu pri izhodu iz zapora pravosodni policisti pri detektorju kovin naročili, naj sezuje čevlje. On tega ne zmore brez stola, oni pa mu ga niso dali. »Tako se je zaključila moja pot na pregled,« je izjavil.

»Ste pozneje še kdaj ponovili željo po pregledu?« ga je vprašala sodnica. »Ne, ni prišlo do tega. Sicer pa niti ne vem, kakšne koristi bi imel od tega… Plačilo v zaporu je le kakih deset evrov na mesec. Sicer pa tako večino časa porabim za pritožbe in dopise,« je razložil. In da veliko zapornikov noče delati zaradi slabih pogojev in nedostojnega plačila. Kvote pa izpolnjujejo tako, da ugodnosti, na primer proste izhode, pogojujejo z delom. »Kar absolutno ni prav. Motivacija za delo v pridobitnem podjetju bi morala biti plačilo, ne pa pridobitev ugodnosti,« je bil kritičen.

Prevolšek pa je povedal, da je Tadin pogosto opozarjal na svoje zdravstvene težave, zato ga niso usmerili v (fizično) delo v omenjenem podjetju, pač pa v delovno terapijo. Tu bi se lahko ukvarjal z modelarstvom, ki ga veseli. Sicer bi manj zaslužil, bi pa lahko prišel do ugodnosti, kot so pisma. »A je rekel, da še ni pripravljen delati, ker ne bi imel časa za pritoževanje in boj za svoje pravice,« je pojasnil. Stranke bodo sodbo dobile po pošti.