Paradižnik spada med najbolj priljubljene »stanovalce« vrtov, poznamo ga v različnih oblikah in barvah, brez njega si večina težko predstavlja sodobno kuhinjo. Polni so vitamina C, zaradi visoke koncentracije antioksidanta likopena slovijo kot preprečevalci nastanka rakavih in drugih obolenj, z njegovim zaužitjem v telo vnesemo vlaknine in minerale. Paradižnik je znan tudi po razpravah, ali spada med zelenjavo ali sadje. Botanika ga uvršča med sadje, ker njegovi plodovi zrastejo iz semena oziroma semen, drugi, na primer kulinariki, pa mu pravijo tudi zelenjava, saj ga kategorizirajo glede na okus. »Pomme d'amour« ali jabolko ljubezni, kot mu pravijo Francozi, v osrednji Sloveniji po navadi sadimo maja, natančneje, ko termometer podnevi kaže kakšno stopinjo manj od idealnih 20, ponoči pa doseže vrednost nad 10 stopinj Celzija. Poleg podnebnih dejavnikov in tehnike gojenja je pri vzgoji paradižnika zelo pomembno tudi, katere vrtnine posadimo v njegovo neposredno bližino.
Paradižnikovi dobri in slabi sosedje
Da imajo mešani posevki koristne učinke za rast in razvoj pridelka, so dobro vedeli že naši predniki, raziskovanje pa je kasneje pokazalo tudi, zakaj. Različne rastline imajo različne koreninske sisteme, zato na različne načine izkoriščajo tla, ki so zaradi raznolikih obremenitev manj utrujena. Prav tako v mešanih posevkih tla navadno niso gola, kar zadržuje vlago in preprečuje pretiran razvoj plevela. Dobri sosedje odganjajo tudi bolezni in škodljivce.
Vrtni ognjič je enoletnica, ki uspešno odganja škodljivce paradižnika, saj vsebuje snovi, ki v tleh preprečujejo preveliko prisotnost ogorčic koreninskih šišk, ki se hranijo in razmnožujejo na rastlinskih koreninah. Škodljivcem ne ustreza niti vonj mete, ki odvrača tudi male glodalce. Paradižnik nam bo hvaležen, če mu bo družbo delala katera od številnih vrst solat, saj ima solata učinek hlajenja ter preprečuje širjenje bolezni. Zrelemu paradižniku bo okus izboljšal drobnjak, v špargljih pa je kemikalija, ki je smrtno nevarna za gliste. Šparglji s paradižnikom živijo v odlični simbiozi, saj slastna plodovka v sebi nosi snov, ki zatira hrošče, ki beluše napadajo. Sobivanje teh dveh rastlin prinaša tudi dobro, visoko rast paradižnika, ki okoli špargljev naredi senco in posledično ne dopušča razbohotenja plevela. Velika kapucinka, ki je pogosto okrasna rastlina, ima prav tako več lastnosti, ki »jabolku ljubezni« lajšajo življenje. Kapucinka preprečuje naseljevanje ščitkarjev, rogačev in drugih hroščev, listnih uši, blizu ji ne pridejo niti glive. Paradižnik prijateljuje tudi s korenjem, tako da mu omogoča hitrejšo rast.
Nasprotno kot za omenjene pa velja za nekatere druge vrtne rastline. Vse vrste kapusnic zavirajo paradižnikovo rast, enako velja za koper. Paradižnik se ne razume dobro niti s svojimi bližnjimi sorodniki: krompirjem, papriko, jajčevcem in čilijem. Pri teh je treba paziti, da na isto mesto ali gredico ne pridejo pogosteje kot vsako tretje leto. Odsvetuje se tudi, da paradižnik posadimo pod orehovo drevo, ta vsebuje snovi, ki prav tako zavirajo njegovo rast, upadlo listje drevesa pa priljubljeni vrtnini nemalokrat prinese kakšno bolezen. Med slabe sosede spadata še grah in sladki komarček.
