Drama Festival je v svojem šestem letu dospel do produkcijsko najambicioznejše zastavitve. Prvič predstavlja le tuje uprizoritve (z izjemo domače festivalske predpremiere na malem odru) in z naborom velikih uprizoritev gradi skorajda »zvezdniški« sistem imen in naslovov, ki naj bi pritegnil pozornost javnosti, tudi z režiserji, ki so v slovenskem prostoru že znani. Obenem utrjuje pomembne vezi z območjem Balkana, od koder prihaja večina produkcij, in domala na novo vzpostavlja širši, v zadnjih letih vsaj s perspektive občinstva izgubljen gledališki kontekst.
Prisila k premisleku
Uvodni večer je logično pripadel MichelangeluSebastijana Horvata in Milana Markovića Matthisa po drami Michelangelo Buonarroti iz zgodnjega, ekspresionističnega obdobja Miroslava Krleže, umetniško in koprodukcijsko odmevnemu projektu Dubrovniških poletnih iger in Hrvaškega narodnega gledališča Ivana pl. Zajca z Reke. Michelangela lahko vidimo kot šarmantno navihano kombinacijo intelektualistično-spektakelske festivalske predstave ter brechtovsko-angažirane, konceptualne in avtorefleksivne drže avtorjev. Krleževo temo o tesnobni preganjavici genija med slikanjem Poslednje sodbe v Sikstinski kapeli, zatikajočega se v nihilistični praznini med (božjo) inspiracijo in smislom ustvarjanja za ljudstvo, vpne v živo sodobnost in eksistencialno univerzalnost (ne)možnosti in (ne)moči umetnika in umetnosti, a tudi širše – samozadostne povprečnosti ali senzibilnosti ter živosti bivanja.
Začetni asemblaž uprizoritvenih žanrov besede prevaja v ekscentrično razkošne vizualne in gibalne slike ter glasbene točke (skladateljice Karmine Šilec in članov reške Opere kot zbora fanatikov) v kakofonični viziji rahlega režijskega zafrkantstva. Čeprav je že tu lik Michelangela postavljen kot slehernik, ga uprizoritev razširi še z dvema, na novo napisanima situacijama; drugi del v duhoviti samonanašalnosti gledališkega ustvarjanja z režiserjem kot osrednjim protagonistom dekonstruira, razloži in skritizira prvega, tretji pa z monologom prozaične dolgoveznosti celotno reč požene v nov cikel. Z ostrimi rezi, raznorodnostjo stilov in odprtostjo pomenov v ponavljanju istega uprizoritev doseže, da se gledalec večkrat vpraša, kaj je to, kar gleda, in učinkovito naslovi gledalsko pozicijo.
Med cirkusom in katarzo
Predstava Strah jesti dušo Narodnega gledališča iz Brna je bila za občinstvo ljubljanske Drame gotovo zanimiva tudi v luči primerjave s Horvatovo postavitvijo Fassbinderjevega filma Vsi drugi se imenujejo Ali. Medtem ko slovenska uprizoritev išče odrski prevod filmske govorice in bližino s protagonisti, se češki režiser Jan Frič v »romantični kabaretni komediji z elementi pravljice« popolnoma odmakne od učinka filma. Dogajanje napolni z arabsko muziko in nemškimi pop hiti, srebrnimi zavesami in veliko roza posteljo, pomaha z zastavo Walta Disneyja, Emmi obleče v Sneguljčico, Alija v napihnjene zlate mišice, maroški prijatelji pa kot seksualizirani palčki zaplešejo okoli droga. Frič se scela odmakne od človeških občutij in intime ter vzpostavi pravi gledališki disko cirkus, ki se naslaja nad testosteronom ter vstopa v polje med seksualnim turizmom in bojaznijo pred spolnim nadlegovanjem migrantov. S številnimi družbenimi aluzijami se na tanki meji ironije lahkotno poigrava s predsodki, a bolj kot angažirana optika ga navdihuje lagodnost absurda, ki jo razume kot živost sodobnega, brez ozira na dušo ali strah.
Gostišče Eden Zagrebškega gledališča mladih želi delovati bolj angažirano in obvezujoče. A uprizoritev, ki jo je režiser Árpád Schilling zasnoval z igralskimi improvizacijami po izhodišču realne zgodbe beguncev, zadušenih v hladilnem kombiju tihotapcev, prinaša klasično in klišejsko zgodbo vplivne meščanske družine, ki se ob poroki znajde za podolgovato mizo, da bi se razkrili vsi umazani posli in družinske skrivnosti. Kljub predvidljivosti, ki ne dosega problemske poglobljenosti, temveč v družinski mreži predvsem demaskira vsakega njenega člana, Gostišče Eden skrbno poveže vse niti obsežne družinske slike in izkoristi privlačnost gledalske potrebe po prepoznavanju, razumevanju in katarzi, ki jo ta gledališka pravljica iz realnosti podloži tudi z nesprejemljivostjo usode ali sistema in utopičnim upanjem na spremembo.
