Osebno me rezultati, tako strankarski kot poimenski, niso presenetili, še več, pokazali so mi, da volilci dokaj dobro, pošteno in z občutkom pravičnosti dodeljujemo in z dobršno mero preudarnosti nagradimo z izvolitvijo v prvi vrsti tiste, ki so si s svojim dosedanjim delom zaslužili ponovno izvolitev.

Po vsem videnem in povedanem kar ne morem razumeti reakcije in začudenja predsednika stranke upokojencev Karla Erjavca, ki po večerni seznanitvi z realnostjo nikakor ni mogel razumeti, da v izvoljenih vrstah med osmimi našimi delegati za Bruselj ni upokojenskega delegata iz vrst DeSUS Igorja Šoltesa.

Z osebnega vidika se je Šoltesu, sodeč po njegovem dosedanjem delu, res zgodila osebna krivica, da ni našel ponovne poti v Bruselj, toda po vpogledu v realno delovanje in prizadevanje članov vodstva te upokojenske strankarske strukture bi bil vsak drugačen rezultat zgolj utopično naključje.

Če povzamem večerne besede Karla Erjavca, da so se ljudje pač odločili za velike stranke, gre pri tej njegovi izjavi ali za lapsus ali pa za izgubo kompasa. Tudi naslednja izjava je biser: češ da verjame, da bodo predstavniki izvoljenih strank v Bruslju zagovarjali starejše upokojence, kajti naslednja kriza da bo demografska; da tudi udeležba ni bila takšna, kot bi si jo on želel, in da bi se upokojenci morali bolj zavedati, kaj pomeni evropski parlament in da bodo upokojenci kljub izpadu svojega delegata za Bruselj šli naprej.

Če izhajam iz predpostavke, da nas je ta čas v Sloveniji več kot šeststo tisoč upokojencev, to je v celoti aktivnih volilcev, bi moralo biti in je res šokantno, da kar eni tretjini vseh volilcev stranke ni uspelo izvoliti bruseljskega delegata iz upokojenskih vrst. Še bolj čudno pa je to, da Erjavec govori, da so se volilci odločili izvoliti delegate iz večjih strank. Pa bi res rad vedel, katera stranka ima v svojih vrstah še več volilcev kot DeSUS.

A če pogledam ta »čudež« z druge strani, je to samo še odraz stanja v vrstah upokojencev. V Sloveniji smo namreč že desetletje in več povsem na odmetu, nezadovoljni s svojim gmotnim stanjem, nezadovoljni s svojim vsakdanom, ki se ne izboljšuje, temveč se iz leta v leto poslabšuje, nezadovoljni smo s svojim vodstvom, ki vseskozi skrbi in poskrbi le zase, za svoj kos kruha in svojo plačo, upokojencem pa že desetletja in več le obljublja in obljublja, to pa je tudi vse, kar smo od prejšnjega in tudi sedanjega upokojenskega vodstva dočakali. Od obljub se žal ne da živeti, tudi v trgovini ali na tržnici se za to ne da nič dobiti, in vse zadnje in tudi zdajšnja vlada se oklepajo tega, da je upokojencem najlaže in najceneje dajati obljube predvsem v predvolilnih časih.

No, vidite, to so rezultati, ki so odraz globokega razočaranja in nezadovoljstva množice upokojencev, ki ne verjamejo nobeni stranki več in tudi svoji ne in tudi več nobeni vladi več, kajti kar vsi po vrsti so pozabili na ljudi, med njimi na množico ostarelih in obolelih upokojencev, ki si zaradi starosti ali betežnosti ne znajo in ne morejo več pomagati, da bi dostojno živeli z od petsto do šeststo evri na mesec. Zato čedalje težje gledajo in verjamejo tistim, ki jim že več desetletij obljubljajo izboljšanje, sami pa prejemajo deset- ali celo dvajsetkrat višje mesečne prejemke.

Gospod Karl Erjavec, malo prosim pomislite za nazaj, kaj koristnega ste v vseh teh dolgih letih vladanja upokojencem dejansko dobrega storili, in mogoče boste spoznali in uvideli, da, po moje, nosite kar velik del krivde za sedanje stanje, to je osiromašenje upokojencev, in tako boste dobili odgovor, zakaj upokojenci ne volimo več delegatov iz lastnih vrst. Istočasno pa boste dobili tudi odgovor, kaj je tisto, da je ljudi zadržalo doma in nismo odšli na volišča.

Res mi je žal, da se v vseh letih Erjavčevega predsedovanja ne morem spomniti primerov njegovih prizadevanj, ki bi k moji pokojnini doprinesli kakšen evro več. Dobro pa se spomnim, da smo na osnovi teh »prizadevanj« oziroma napačno vodene upokojenske denarne politike marsikateri tolar in kasneje evro izgubili.

Janez Turk, Dob