Mačke poleg družbe in tolažbe ljudem včasih prinašajo tudi bolezni. Te za odrasle največkrat niso nevarne, se pa zgodi, da nekatere od njih včasih pomenijo tudi resnejše zaplete. Najpogostejše med njimi so bolezen mačje opraskanine, toksoplazmoza, dermatofitija, kriptosporidioza, mikrosporija, od njih pa lahko dobimo tudi steklino, virusno okužbo, ki je sicer pogostejša v primeru psov, prenaša pa se prek ugriza.
Praske in toksoplazmoza
Bolezen mačje opraskanine se, kot pove že samo ime, prenaša prek prask in ugrizov okuženih mačk. Gre za bakterijsko okužbo, ki jo povzroča bakterija Bartonella henselae, v svojem telesu pa jo ima vsaj enkrat v svojem življenju okoli 40 odstotkov mačk. Večina mačk ne kaže nobenih simptomov okužbe, če se z njo okuži človek, največkrat gre za blage simptome ali pa bolezen mine brez njih. Resnejši zapleti, ki jih zdravimo z antibiotiki, se lahko pojavijo pri ljudeh z oslabljenim imunskim sistemom ter otrocih in starejših, okužba se najprej pokaže kot mehurček ali rdeča pika, ki jo lahko zamenjamo s pikom žuželke. V nekaterih primerih bolniku otečejo bezgavke, lahko dobi tudi vročino ali postane zelo utrujen, v najhujšem, a zelo redkem primeru pa pride do encefalitisa, vnetja možganov.
Toksoplazmoza za ljudi ni nevarna in jo večina brez kakršnihkoli simptomov in posledic preboli že v otroštvu. Je pa ta parazitska okužba, ki jo povzroča zajedavec Toxaplasma gondii, nevarna za nosečnice. Če se ženska v času nosečnosti z njo okuži prvič, ta napade zarodek, kar ima lahko resne posledice za njegov razvoj. Nosečnice, ki toksoplazmoze niso prebolele pred nosečnostjo, in otroci z oslabljenim imunskim sistemom, pri katerih se lahko pojavijo gripi podobni simptomi, bi se zato morali izogibati stiku z mačkami in njihovimi iztrebki.
Poleg toksoplazmoze mačke in nekatere druge živali prenašajo še eno parazitsko okužbo – kriptosporidiozo, črevesno bolezen, ki jo povzroča zajedavec Cryptosporidium parvum. Dobimo jo lahko prek iztrebkov okužene živali ali vode, v kateri je ta parazit, po navadi pa zaradi nje dobimo drisko, ki jo spremljajo krči v trebuhu, bruhanje in pomanjkanje apetita, včasih pa tudi utrujenost in vročina ter bolečine v mišicah. Bolezni ne zdravimo z zdravili, priporočljiv je počitek in pitje veliko tekočine.
Glivične okužbe
Dermatofitija telesa je glivična okužba, dobimo pa jo lahko tako od mačk in psov kot od nekaterih drugih živali, kot so konji, prašiči, govedo in dihurji. Bolezen se pokaže kot pordela koža, ki se ob robu lušči, poleg trupa in okončin pa lahko prizadene tudi lasišče, brado in dimlje, pri čemer na teh območjih odpadejo tudi dlake oziroma lasje. Bolezen je izjemno nalezljiva in se poleg prenosa z živali na človeka prenaša tudi z neposrednim stikom z obolelim delom kože bolnika ali uporabo predmetov okuženega. Zdravljenje ni zapleteno, saj po navadi zadostujejo posebne kreme ali geli, je pa dolgotrajno, saj lahko traja tudi več tednov.
Glivična okužba je tudi mikrosporija, ki jo na živali, in sicer tako pri mački kot psu, prepoznamo prek luščenja kože na smrčku, na nekaterih delih telesa pa žival nima dlake ali pa je ta opazno krajša. Če se z njo okuži človek, po navadi ni hujših simptomov od luščenja in pordelosti kože ter srbečice, vendar pa pri nosečnicah lahko pusti resne posledice na plodu. Zdravljenje tako kot pri dermatofitiji poteka z mazili in lahko traja več tednov ali celo več mesecev.
