To, da imamo volilci vedno prav, kot rečeno, ne drži vedno. Vsakdo od nas se je že marsikdaj uštel oziroma zmotil pri presoji in vsakodnevnem ravnanju. Kaj šele pri ravnanju in obljubah novih kandidatov za različna mesta v družbi. Stare kandidate, ki so namazani z vsemi žavbami, seveda že dobro poznamo. Tako ni nič nenavadnega, da smo ljudje, ki upamo in zaupamo v lepšo prihodnost, po vsakih volitvah vedno znova razočarani nad raznimi potezami oblastnikov.
Hitrost reševanja in predvsem nereševanja problemov v družbi je tako odvisna od sposobnosti, osebnostnih lastnosti, to je poštenosti, poguma in drugih vrednot vodilnih posameznikov. Tudi tistih, ki »mečejo polena pod noge« oziroma zavirajo razvoj družbe. In takšnih je kar nekaj v vseh okoljih. Seveda pa smo soodgovorni tudi vsi volilci, ki velikokrat kljub opozorilom in vedenju o lastnostih kandidatov navedene volimo. Prav tako se odgovornosti ne moremo izogniti, če na volitve sploh ne gremo.
Vseeno pa je največja odgovornost ta trenutek vseh strankarskih voditeljev, ki svojo nesposobnost potrjujejo ali pač ne na vsakokratnih volitvah. Svoje vodstveno »znanje« kažejo tudi v napačnih ocenah in posledično potezah oziroma ravnanjih. Z nezmožnostjo samokritike, medsebojnega sodelovanja in združevanja glede na cilje so praktično vsi dokazali, da jim gre le za osebne interese. Morda še delno za interese svojih strank, dokler jim je to v korist.
Kam lahko pripeljejo dejanske deformacije tudi ob pomoči volitev, je pokazala že preteklost v tridesetih letih prejšnjega stoletja v Nemčiji, pa tudi v 80. in 90. letih v naši nekdanji skupni državi. Danes imamo potrditev tega, da volilci določenih strank in oseb nimajo prav tudi na Poljskem, Madžarskem, v Italiji, na Hrvaškem pa tudi v kakšni Franciji in Nemčiji ter seveda pri nas v Sloveniji. Tako na lokalni kot na državni ravni.
In kakšna je rešitev tega začaranega kroga demokracije in kvazidemokracije? Težko je pričakovati, da bodo oblastniki, vodilni v družbi in recimo intelektualna akademska elita samoomejili svoje pozicije. Tako da bi bilo za začetek reševanja te problematike higienično, da bi nam prihranili vsaj »uravnoteženo« spremljanje vseh enakopravnih obsojencev in kriminalcev, ki se potegujejo za vodenje družbe, in da bi omejili kandidaturo tistih, ki so v praksi dokazali svoje nesposobnosti. Ljudje sami očitno tega ne znamo presoditi.
Ne vem, skozi kakšno sito gredo vsi ti ljudje, ampak to rešeto nas ima za nevedneže.
Miloš Šonc, Grosuplje