Mima Jaušovec: Ko zmagaš v Parizu, se življenje spremeni

Ne. Raje imam rdeče vino. Bordojec mi je najljubši. Nisem pa še bila v Bordeauxu. Letos bom šla tja prvič na izlet.

V tem času sem na prvo mesto postavila sebe. Odločila sem se, da je prišel čas za življenjske spremembe, za uresničitev mnogih stvari, za katere prej nisem imela dovolj časa. Težka je bila odločitev, da z bratom Zoranom končava vodenje teniškega centra Mima. Minilo je krasno obdobje 27 let. Veliko sva imela dela in veselja, saj sva uživala v delu z otroki. V zadnjem obdobju sem se odrekla tudi številnim funkcijam. Skupaj s humanitarnim društvom Rotaract iz Maribora sem ustanovila fundacijo Mima, ki pomaga mladim športnikom iz socialno ogroženih družin delovati v športu. Veliko časa posvečam rehabilitaciji in terapijam.

V zadnjih letih sem se aktivneje priključila profesionalni ženski teniški organizaciji WTA, v sklopu katere sem se pridružila legendam. Včlanjene smo skoraj vse nekdanje uspešne igralke. Imamo tudi sklad za pomoč nekdanjim tekmovalkam, ki se znajdejo v najrazličnejših stiskah. Organizatorji me večkrat ob obletnicah zmag povabijo na turnirje, kjer se družimo z nekdanjimi igralkami, hkrati pa organiziramo razne akcije. V Miamiju smo denimo letos obiskali otroško bolnišnico. Posebno mesto v mojem srcu pa ima Pariz, ki ga nikoli ne želim zamuditi.

Pariz je mesto, ki mi vsakokrat požene po žilah veliko adrenalina. Vsako leto se dogaja kaj novega. Hkrati srečujem ljudi, ki so delali na Rolandu Garrosu, ko sem sama dosegala največje uspehe, osvojila turnir in bila dvakrat finalistka. Postali smo prijatelji. Zame je obisk Pariza med Rolandom Garrosom vsako leto v prvem planu, nanj se pripravljam že tedne pred odhodom. V Parizu dobim toliko energije, da je imam dovolj za vse leto. Ko enkrat zmagaš v Parizu, se življenje spremeni. Imamo številne sprejeme, kosila, večerje, srečanja. Vsega je preveč, toda tako pač je v Parizu. Tam živi tudi še vedno moja najboljša prijateljica Virginia Ruzici, s katero sva skupaj med dvojicami zmagali na številnih največjih turnirjih po svetu. Z njo sva v vsakodnevnih stikih in se vidiva večkrat na leto.

Zelo. Tenis je moja večna ljubezen. Ogromno se družim z nekdanjimi igralkami in lahko rečem, da jih ima 80 odstotkov podobne težave kot jaz. Očitno so to poškodbe moje generacije. Izvirajo predvsem iz slabe opreme. Še vedno hranim doma platnene športne čevlje z ravnim podplatom, s kakršnimi sem nekoč igrala. Če v takšni opremi preživiš na igrišču šest do sedem ur na dan, večinoma na trdih podlagah, ter zraven delaš še kondicijo, potem mora to nekje pustiti posledice. Tudi zdravstvena oskrba je bila v primerjavi z današnjo precej slabša. Če te je kaj bolelo, si dobil dve injekciji in si šel dalje.

Časi in zaslužki nekdaj in danes so neprimerljivi. Morda bi se morala roditi malce pozneje. V tem primeru bi lahko imela poleg večjega zaslužka tudi manj poškodb, bila pa bi tudi mlajša.

Tempo je oster. Vse življenje potujem in v tem uživam. Rada se vračam na lokacije, kjer sem bila v preteklosti uspešna, rada obiščem tudi nove kraje in številne prijatelje, ki sem jih spoznala v vseh teh letih potovanj. Obožujem tenis, po mojih žilah bo vselej tekla športna kri.

Ne. Imela sem srečo in privilegij, da sem tudi po koncu kariere ostala v stiku s svetovnim tenisom. Imam stike z vsemi generacijami. Od ustanovitve združenja profesionalnih igralk naprej, za katero je zaslužna Billie Jean King, spremljam tekmovanja povsem od blizu.

Njena menedžerka je Virginia Ruzici. Po naključju je sovpadalo, da je Virginija pripeljala Simono Halep na mladinski Roland Garros isto leto kot jaz Polono Hercog. Začeli smo se družiti in spoznavati. Pozneje je šla Polona svojo pot, medtem ko sta se poti Virginie in Simone večkrat prekrižali. Sčasoma sva s Simono postali vse boljši znanki. Njene vzpone in padce z najboljšimi igralkami sveta spremljam povsem od blizu, zato zanjo najbolj navijam.

V svetovnem ženskem tenisu trenutno ni tako dominantnih igralk kot nekoč. Mislim predvsem na rivalstva, kakršna so bila med Martino Navratilovo in Chris Evert, Steffi Graf in Gabrielo Sabatini, Sereno Williams in Mario Šarapovo. Trenutno je široka paleta igralk, ki so sposobne osvojiti turnir za grand slam. Odločajo malenkosti Osaka je sicer izjemna igralka, a ne verjamem, da bo tako uspešna kot omenjene predhodnice.

Vsakodnevno. Če imam priložnost, si ogledam vse njihove dvoboje v živo. Z Andrejo Klepač in Katarino Srebotnik sem večkrat v stikih, z drugimi manj. Ponosna sem, da imamo v Sloveniji znova uspešno generacijo, kakšna je bila pred leti, ko so igrale Tina Križan, Barbara Mulej, Karin Lušnic, Katarina Srebotnik, Maja Matevžič, Tina Pisnik, Tina Hergold in Tjaša Jezernik. Žalostna pa sem, ker na mladinskih turnirjih za grand slam ni več slovenskih predstavnikov.

Kaja me navdušuje. Ima velik potencial. Je zelo inteligentna. Šla je svojo pot, na njej našla psihološko stabilnost. Zaveda se, da se mora povsem posvetiti tenisu, da bo morda nekoč uspela. Zdaj bo morala nastopati na profesionalnih turnirjih, čakati na priložnost in jo izkoristiti. Pot bo težka, a verjamem vanjo. Občudujem uvrstitev Tamare Zidanšek na svetovni lestvici. Vesela sem tudi, da je Dalila Jakupović vztrajala in si priborila uvrstitev, ki ji v zadnjem času omogoča nastop na najmočnejših turnirjih. Polona Hercog je bila dolgo časa naša prva igralka. Glede na njen potencial si želim, da bi ji uspel še večji preboj med svetovno elito.

Bolj redko. Do pred dveh let sem bila bolj odprta. Tako do igralk kot drugih profesionalnih spremljevalcev slovenskega tenisa. Ko me zdaj kdo pokliče le takrat, ko kaj potrebuje, sem manj dovzetna.