Štepko je navihan fantič iz pisanih cunj, ki že kakšni dve desetletji nastaja pod spretnimi prsti stanovalk in stanovalca Doma starejših občanov Moste - Polje. Krepko več kot tisoč so jih naredili, preden je decembra lani dobil ime, ki izdaja, da fantič iz cunj prihaja iz Štepanjskega naselja. Idejo, da bi ga že polnoletnega končno poimenovali, si je zamislila direktorica Alenka Lovišček Stojanovič, ki je fantiča dobila v dar ob lanskoletnem nastopu nove službe.
»Damam in gospodu, ki jih šivajo, sem takoj predlagala, da bi ga poimenovali in mu ime na delavnici izbrali skupaj. Tako kot je s skupnimi močmi nastala tudi njegova pisana podoba, ki se skozi čas ni prav nič spreminjala,« pravi direktorica Lovišček-Stojanovičeva, ki je poskrbela, da je štepko, ki je bil za kratek čas najprej štefko, dobil tudi blagovno znamko. Tako v domu zdaj pečejo tudi štepkove piškote in pecivo, štepkov kruh in sendviče, štepko pa bo sredi tega meseca dobil v knjižnem kotičku prenovljenega atrija tudi čisto svoje domovanje. Ob letošnjem dnevu mladosti so namreč v domu izdali štepkovo pobarvanko, ki jo bodo pred novoletnimi prazniki nadgradili še s slikanico, s katero bodo v duhu medgeneracijskega sodelovanja prav tako razveselili tudi otroke bližnjih vrtcev in šol, ki bodo do takrat zagotovo že pobarvali pravkar izdano pobarvanko. »Barvali pa jo bodo tudi stanovalci doma, saj barvanje prinaša sprostitev in odganja negativne misli,« je še poudarila direktorica, Ada Černač, Jožica Hudej in Mara Mlakar pa so med izdelovanjem novih štepkov pomenljivo kimale.
V domu ni monotono
Med delom jih je bilo prav prijetno opazovati, saj so vse počele z nasmehom in kot zelo dobro uigrana ekipa. Mara je iz pisanih cunj izrezovala kroge, Jožica jih je zašila v manjše kolute za noge, roke, telo in klobuk, najbolj izkušena Ada pa je kolutom vdihnila podobo pajaca. Prišila mu je z vato polnjeno glavo iz otroških žabic, ji dodala volnene lase, klobuk in cofke za zaključke rok in nog. »Ni ga tako preprosto sestaviti, kot je videti. Telo vedno začnem z dvema iglama, od katerih ena skoraj vedno pristane pri moji desni nogi, še zlasti, če imam predolgo nit,« se je hudomušno pošalila Ada, ki je v službi skrbela za prodajo smetarskih vozil za območje celotne nekdanje Jugoslavije. »Na delavnici je čisto drugače, kot je bilo v službi, je sproščujoče in navdihujoče, pa še smejemo se radi,« je povedala Ada, ki štepke izdeluje že več kot desetletje.
»Ne izdelujemo le štepkov, včasih šivamo rože in srčke, okraske za smrečice in številna druga drobna darila,« ni pozabila pristaviti Jožica, ki je tokrat na videz monotono šivala kolute za pajace. »V domu ni nikoli prav nič monotono in naporno! In še najmanj podobno nekdanji zares monotoni službi za računalnikom, ki mi je načela vid in hrbtenico. Za dolgčas pa še sploh ni časa, saj vodim tudi vaje za ravnotežje in veliko hodim na sprehode,« je še pojasnila Jožica. Ada je dodala, da vodi tudi vaje za spomin, Mara, ki je kot vzgojiteljica tri desetletja skrbela za malčke v vrtcu, pa je pristavila, da zelo rada priskoči na pomoč v pralnici, rada hodi na sprehode in izlete in je tudi še posebej rada zraven, ko pridejo v dom otroci.
Vse tri mojstrice, ki izdelujejo prikupne štepke, so nam med spretnim vrtenjem šivanke in škarij zaupale tudi, da jim je v veliki družini doma za starejše prijetneje, kot jim je bilo, ko so bile doma same in je čas včasih tako počasi tekel. Zdaj pa imajo vse toliko prijetnih opravkov v dobri družbi, da včasih dan še prehitro mine, še zlasti, kadar gredo na izlet. Najraje gredo na morje, ne skrivajo spretne mojstrice šivilje, ki so zelo ponosne tudi na svoje pisane štepke.
