Vlaams Belang je odžrla zelo veliko glasov in poslancev do lani vladajoči Novi Flamski aliansi, znani pod kratico N-VA, ki se je v zadnjih desetih letih kot stranka desnega krila krščanskih demokratov tudi s spodbujanjem flamskega nacionalizma deloma prav na račun Vlaams Belang uveljavila kot najmočnejša belgijska stranka.

Glede na to, da so se v frankofonskem delu Belgije leve stranke okrepile, bo ob tem zasuku Flandrije še bolj v desno še težje sestaviti vlado kot doslej, Belgija pa se bo flamskim nacionalistom še bolj kot doslej zdela država, obsojena na razpad.

V Flandriji trikrat več glasov kot leta 2014

Vlaams Belang je tudi z geslom »Stop islamizaciji« in zavzemanjem za odcepitev dobila po prvih projekcijah v Flandriji 18 odstotkov glasov, kar je trikrat več kot leta 2014. To pomeni, da bo imela flamska skrajna desnica 16 poslancev v 150-članskem belgijskem parlamentu. N-VA naj bi v Flandriji dobila 26 odstotkov glasov, kar pomeni, da bo imela v belgijskem parlamentu najbrž 23 poslancev, deset manj kot doslej. Še vedno pa bo najmočnejša stranka.

Velik uspeh flamske skrajne desnice je dosedanji desnosredinski premier Charles Michel, ki je s svojimi frankofonskimi liberalci veliki poraženec volitev, komentiral takole: »Rezultati volitev kažejo na to, da se podobno kot v drugih evropskih državah tudi v Belgiji krepijo skrajneži in populisti.« Filip Dewinter, voditelj Vlaams Belang, pa je po prihodu v štab svoje stranke vzkliknil: »N-VA nas je hotela posnemati, vendar ni uresničila tega, kar je obljubljala.«

Voditelj N-VA Bart De Wever pa je po zaprtju volišč dejal: »Izgubili smo volitve, a še vedno smo daleč najmočnejši v Flandriji.« Glede odločitve večine demokratičnih strank, da z Vlaams Belang ne bodo sodelovale, pa je dal vedeti, da za N-VA to ne velja in da je pripravljen na pogajanja za vstop skrajne desnice v belgijsko vlado.

Nadrealizem N-VA ali Belgije?

Wever, ki je župan Antwerpna, zdaj želi, da bi nekdanji notranji minister Jan Jambon (N-VA) postal predsednik vlade. A kako naj bi ta sestavil vlado, v kateri morajo biti tudi frankofoni, če pa je blizu zagovornikom samostojne Flandrije? Jambon se je sicer pred volitvami predstavljal kot zagovornik konfederacije in pravi, da bo z večjimi pristojnostmi regij (Flandrija, Valonija in Bruselj) Belgija bolje delovala. N-VA predvsem noče, da bi iz Flandrije, ki ima veliko uspešnih malih in srednjih podjetij, z davki odtekal denar za brezposelne v Valoniji, kjer so v zadnjih desetletjih zaprli številne velike tovarne. Premier Michel, ki je štiri leta kot voditelj frankofonskih liberalcev vladal skupaj s tremi desnimi flamskimi strankami – preden je zaradi zagovarjanja marakeškega sporazuma o migracijah izgubil podporo N-VA – je idejo, da bi Jambon postal premier, označil za »nadrealistično«. S tem izrazom je hotel opozoriti na paradoks, da hoče Jambon voditi državo, za katero si prizadeva, da bi izginila.

Jambon se je na premierjevo izjavo odzval z besedami: »Charles (Michel) mora tako govoriti pred svojimi valonskimi volilci. Naj vas spomnim, da je pred petimi leti dejal, da ne bo mogel vladati z nami… Sicer pa, ali ni sama Belgija v svojem bistvu nadrealistična?«