»Pa raje spremljaj rumene novice namesto političnih,« mi je prijateljica svetovala že pred meseci. »Saj jih tudi resni časopisi objavljajo vedno več. Vsa Slovenija se počasi spreminja v veliko opravljivo vas.« Ljudje take reči res radi prebirajo. Na vrhu lestvic so pogosto poleg Dončića in spet Dončića še črna kronika z uboji in umori, »pomembna« medsebojna obkladanja politikov na družbenih omrežjih, razni utrinki iz življenja »drugih zvezd«… Ne smem pozabiti na priljubljeno družbeno omrežje instagram in na tisoč podob predsednika Pahorja na njem. Mediji od tam prenesejo kakšno njegovo objavo in nam postrežejo: s Pahorjem na ograji, v fitnesu, v otroških nogavičkah, z glavo sredi spomladanskih cvetlic…

Kam smo prišli. Je borba za bralce in gledalce že res tako kruta? Kakšne politike imamo, da je lahko Pahor s svojim narcisizmom in neodgovornostjo na vrhu priljubljenosti? In kakšni smo Slovenci, da tega ne uvidimo? Še organi pregona Pahorja pustijo čisto pri miru. Čeprav je DZ lani naznanil njegovo dozdevno kaznivo dejanje glede TEŠ 6, ga preiskovalci niso niti zaslišali. Spominjam se, kako je že Drnovšek Mogetovo preiskavo afere z orožjem pometel pod preprogo. Zato se sprašujem, ali niso preiskovalne komisije DZ le pesek v oči. Poslanci izgubljajo čas in živce, prebivalstvo pa denar za njihov dodatni zaslužek. Še Pahorjeva arbitraža, s katero se rad kiti, nam dela sive lase. In varnostno-obveščevalne službe? So nam Davorja podtaknile?

Imam veliko razlogov, da neham razmišljati o dnevni politiki. Mi bo to uspelo? Ko se razveselim lepega sončnega vremena, se mi že prikrade misel o podnebnih spremembah, zatem o protestu mladih. In že se mi pojavi jeza na vse tiste politike, ki so njihov protest razvrednotili, videli v njem samo špricanje šole, rekoč: »Saj sploh ne vedo, za kaj gre.« Zato raje pomislim na naravo, ki jo imam tako rada. Pa se mi že pred očmi odvrti film o izumiranju živalskih vrst in o ropanju naših zaščitenih rastlin. Nato preusmerim misli na zvončke. Na te male bele cvetlice, ki pozibavajo svoje lepe glavice na travnikih in obronkih gozdov. Letos jih je bilo posebno veliko. Lahko smo ponosni nanje, Angleži nam jih zavidajo. Ste vedeli, da je zbiratelj za eno njihovo, res malce posebno čebulico odštel okoli 800 evrov? Res. A na ta spomin se mi že prilepi »zlobna« ideja: boste že videli brexit. Še za čebulice boste plačevali carino.

Nič ni drugače, ko se odpravim v hribe. Kmalu me prešine: klop je lahko najnevarnejša žival naših gozdov. Kdaj si se ponovno cepila? Oh, to cepljenje. Zakaj ga toliko ljudi odklanja? Kako spremeniti njihovo miselnost? Že gripa nam je letos pokazala zobe. Pa sem, kot vidite, nehote pristala pri našem zdravstvu. Pri preobremenjenosti družinskih zdravnikov in njihovih predstavah o možnih rešitvah; pri novem ministru za zdravje; pri Kuštrinu, ki spet izsiljuje…

Naš zdravstveni sistem menda razpada. Pa ravno zdaj, ko je zbolelo toliko politikov. Ne vem, kateri virus kroži in kdo prenaša infekcijo. Okoli Šarca so se širila respiratorna obolenja. Najprej je podlegel Samo Fakin, potem državni sekretar v predsednikovem kabinetu Roman Kirn. »Zbolela« je tudi Katja Damij, kandidatka LMŠ za evroposlanko. Bolna je bila načelnica generalštaba, a je menda že v dobri kondiciji. Vseeno me zanjo skrbi. Saj veste, ljudje radi prikrivamo resnično bolezensko stanje.

Kopičijo se sami problemi, a pomlad je pravi čas za sprostitev, za naravo, izlete, delo na vrtu… Vseeno sem prvotno odločitev spremenila. Aktualne dogodke bom v medijih še naprej spremljala. Ne morem drugače. Saj moram vedeti, kaj se v moji lepi domovini dogaja.

Polona Jamnik, Bled