Minilo je eno leto od streljanja v Krčevini pri Vurbergu, ki je bilo usodno za 20-letnega Žana Kreslina. S pištolo glock ga je smrtno ranil 52-letni Janko Tomić, ki mu na ptujskem sodišču poleg uboja sodijo še zaradi treh poskusov uboja. Šestindvajsetega maja lani je Tomić okoli treh zjutraj pištolo pograbil zato, ker so štirje moški resno grozili njegovemu sinu Žanu Tomiću. Niso mu uničili samo avtomobila, dva napadalca sta poskušala priti tudi v hišo. Kristijan Pfeifer je okno dobesedno iztrgal iz okvira in skozenj zamahoval z nožem, Sašo Vidovič pa je medtem brcal v vrata, ki jih je Žan Tomić komaj zadrževal s telesno silo. S Kreslinom, Pfeiferjem in Vidovićem je sinu obtoženega prišel grozit še Eno Mlakar. Ropot je zbudil 52-letnega Tomića. Vzel je pištolo in ustrelil vsaj dvanajstkrat. Zadel ni samo Kreslina, obstrelil je tudi Pfeiferja.
Vse tulce našli pod oknom
O tem, da je četverica prišla napast sina obtoženega in da je bil napad zelo intenziven, ni nobenega dvoma. Na sodišču tega niti niso zanikali, bili so obsojeni in morali so na prestajanje kazni. Vendar tožilstvo Tomiću očita, da je s preveliko silo udaril po napadalcih, on pa se obtožb otepa, da je reagiral v samoobrambi – za zaščito sina. Zatrjuje, da ni v nobenega meril, ampak je na petelina pritiskal na slepo. »Sploh ni vprašanje, ali je bil napad četverice resen ali ne. Vprašanje je, koliko časa je trajal odgovor na ta napad, ki pa je že prenehal,« je kriminalist Samo Vrtin prejšnji teden razložil, zakaj so Tomića ovadili za uboj in tri poskuse uboja. Glede na to, kam sta krogli zadeli Kreslina in Pfeiferja, so preiskovalci zaključili, da je obtoženi na napadalce streljal v hrbet, ko so že bežali z dvorišča.
On se zagovarja, da je streljal samo z balkona, vodja ptujskega tožilstva Diana Šeruga Sagadin pa mu očita, da tudi z dvorišča. Tako naj bi bil policistom ob prihodu na kraj dogajanja povedal tudi oče obtoženega, pozneje pa je tak opis zanikal.
Tomićeva zagovornika Damijan Donko in Darijan Lampič glede na položaj tulcev – vse so našli pod oknom – gradita obrambo na tem, da je obtoženi streljal z enega mesta in da ni stekel za napadalci, kriminalist Vrtin pa se ne strinja s tem. »Na asfaltu so vidne sledi, odboja dveh krogel. Na podlagi tega se je dalo določiti smer streljanja. Druge poškodbe v ulici in na ograji pa kažejo na to, da je strelec šel za pobeglimi,« je prepričan kriminalist. Oceno o tem, od kod vse je streljal Tomić, je sodišče zaupalo izvedencu balistične stroke, ki bo pričal 12. junija. Če strokovnjak ne bo mogel odgovoriti na vsa vprašanja, bo sodnik Marjan Strelec najbrž ugodil predlogu obrambe, ki se od začetka postopka zavzema, da bi sodišče izvedlo rekonstrukcijo dogodka. »Predlagamo, da se izvede čim prej. Dogodek se je zgodil pred letom, torej bi bil zdaj primeren čas,« je spomnil odvetnik Donko. »Če bo sodišče ugodilo predlogu, bomo rekonstrukcijo opravili, ko bo listje še na drevesu, in ne v zimskem času,« ga je pomiril sodnik.
Kdo je znana mariborska baraba?
Za proces ni povsem nepomembno vprašanje, zakaj je četverica tisto noč prišla grozit Žanu Tomiću. Na eni prejšnjih obravnav je pričalo njegovo bivše dekle. Povedalo je, da ji je rekel, da je imel neporavnane račune z ljudmi iz Maribora in da naj bi napadalci dobili deset tisoč evrov, da ga ubijejo. Spet druga priča je izjavila, da ji je sin obtoženega napisal, da sumi, da je četverico nanj poslal Matej Škofič. Prejšnji teden je to ime na sojenju izgovoril tudi Elvis Pajić. »Žan Kreslin je nekaj dni pred dogodkom klical mojega prijatelja taksista, ali jih pelje tja. Izvedel sem, da je bil po navodilu znane mariborske barabe, ki jo je sin obtoženega ovadil, vodja operacije Škofič. Napadalcem, razen Mlakarju, ki mu je bil od prej dolžan, je plačal po 200 evrov,« je Pajić obremenil Škofiča, ki ga sicer še kako dobro pozna, saj sta pred šestimi leti med sabo obračunala skoraj do smrti. Pajić je ustrelil Škofiča v nogo, on pa ga je s pajdaši tako hudo pretepel, da je komaj preživel. A spomnimo, da je bil to eden najbolj bizarnih primerov v slovenskem sodstvu, saj je na koncu obveljalo, da v hudem spopadu ni bilo napadalca, ampak sta se obe strani (le) branili. Sodišče je namreč vse vpletene opralo krivde, se pa to najbrž ne bi zgodilo, če kriminalisti ne bi storili kapitalne napake – kroglo v copatu ustreljenega so našli šele, ko je sodišče Pajića že pravnomočno oprostilo.
