»Če ga poljubim, se bo spremenil v princa?« je našobljeno in v stanju pripravljenosti zanimalo kolegico. Ni se. Ker ne živimo v pravljici, je hribski urh (Bombina variegata) tudi po bližnjem srečanju z ustnicami ostal zelen, nepremičen in še vedno podoben žabi. Njegov »sosed« v Notranjskem regijskem parku, veliki pupek (Triturus carnifex), podobnega poskusa izničevanja uroka ni bil deležen. Večina teh dveh živalskih vrst ne pozna. Gre za dvoživki, obe na rdečem seznamu zavarovanih živalskih vrst pri nas. »S posegi v njihovo naravno okolje smo za njuno ogroženost v veliki meri krivi mi,« si oči ne zatiska biolog Jošt Strgaršek. »Izumrtje vrste pomeni, da je nikoli več ne bo nazaj. Vsaka ima svojo vlogo v ekosistemu. Če denimo rečemo, da je naš planet letalo, vsaka živalska vrsta pa en njegov kos, na primer vijak, bo to še vedno letelo, če izgubimo enega ali dva. A če jih izgubimo preveč, bo strmoglavilo,« napoveduje črno prihodnost narave in človeka, če ta ne bo naredil konkretnih sprememb in ekosistemu začel vračati, kar mu je toliko let jemal. Z ureditvijo in ohranitvijo življenjskega prostora za oba, tako urha kot velikega pupka, so v parku naredili odločen korak k obvarovanju vsaj teh dveh vrst pred žalostno usodo premnogih drugih.
»Zmočite si roke, sicer se lahko prilepijo nanje in se poškodujejo. Božamo jih ne,« ob navalu na velike pupke, ki so jih pred tem iz mlake za »sistematski pregled« prestavili v vedra na kopno, odredi Barbara Bolta Skaberne, vodja projekta KRAS.RE.VITA. Pupek ji hiti po roki. Ni mu všeč, da ga je vzela iz vode, a drugače ne gre. V posodi se je levil in za seboj pustil skoraj prozorno »oblačilo«. Najbolj poenostavljen opis velikega pupka bi bil »bratranec« močerada, ki zraste tudi do več kot 20 centimetrov. V mlaki na Pucinovem lazu ob jezeru so jih aprila našteli nekaj čez 50, na območju Cerkniškega jezera jih živi od sto do 150. Imen jim ne dajejo. »Rumeno oranžne trebuhe imajo porisane z umazano rjavimi lisami nepravilnih oblik. Ti so unikatni, kot prstni odtisi, tako jih ločimo,« pojasni dr. Martina Lužnik z oddelka za biodiverziteto Univerze na Primorskem.
Zmaj z grebenom in srce v zenicah urha
Samci se ne oglašajo, uprizarjajo pa prave svatbene obrede za privabljanje samic. »Zaradi spolnih hormonov samcu najprej zraste greben, podoben petelinji kroni,« pove Strgaršek. »Ravno zaradi tega grebena jim ljubkovalno rečemo zmajčki. Samice imajo na hrbtu od glave do repa neprekinjeno belkasto rumeno progo, ki se pri paritvi blešči,« pripoved dopolni Lužnikova. In če je za žabe značilno, da cele kupe jajčec oddajajo v mrestih, samica pupka vsako jajčece odloži posebej, ga skrije pod kakšen list ali rastlino ter ga tako zavaruje. »S tem zmanjša možnost, da bi jih kdo pojedel,« zanimiv način varovanja podmladka opiše biolog Strgaršek. Mlak z ribami ne marajo, te so njihov veliki sovražnik, ker rade jedo njihova jajčeca.
»Čeprav človek včasih misli le dobro in denimo zlate ribice spusti nazaj v naravo, pa se mora zavedati, da tega ne more storiti kjerkoli,« opozori biolog. Ribe, pa tudi želve, so nevarne tudi za hribovske urhe, saj se rade pomastijo z njihovimi jajčeci in tako onemogočajo njihovo uspešno razmnoževanje. Tudi za urha so spomladi letos pri Cerkniškem jezeru uredili nov dom, strokovnjaki pa redno nadzirajo njegovo prilagajanje. Tako kot pupki se tudi oni razmnožujejo v neonesnaženi vodi, samica odloženi mrest v manjših skupkih pritrdi na vodne rastline ali v vodo segajoče bilke obrežnih vrst na različnih delih mlake. Ličinke se hranijo z algami in bakterijami. »Odrasli pa s površine vode pobirajo žuželke, saj v nasprotju z žabami ne morejo stegniti jezika iz ust,« zbrane izobrazi Lužnikova. »Poleg rib so njihovi sovražniki tudi ptice in žabe. Nedolgo tega sem naletela na enega malce pogrizenega,« pove in hitro pristavi, da je bilo z njim vse v redu. Barbara Bolta Skaberne tistega na »sistematskem pregledu« na dlani obrne na hrbet, da pokaže njegov pisan trebuh, popolno nasprotje dolgočasno zelene kože, ki prekriva celoten zgornji del. In največja posebnost urha? Zenice v obliki srčkov. Kar pravljično, kajne?
