Korenine Kulturnega društva (KD) prostoRož segajo v leto 2004. Takrat so arhitektke Alenka Korenjak, Maša Cvetko in Ana Grk na Ribjem trgu v Stari Ljubljani obesile trideset posod z zlatimi ribicami. Atrijem so nato življenje med drugim vdahnile še s 300 kilogrami jabolk, petimi ležalniki, hribovitim travnikom ter gredicami solate in jagod.
Prostoroževci so tudi tisti, ki so se podpisali pod inovativne zaščite mestnih vodnjakov v zimskem času, »zakuhali« so štiri majhne jadrnice razreda optimist v pred tem izpraznjeni fontani na Muzejski ploščadi Metelkova in revitalizirali betonske ploščadi ob Ljubljanici. Njihov prvi projekt, ki ni bil zgolj začasna instalacija, temveč je bil začrtan bolj dolgoročno, je bilo oživljanje takrat zapuščenega parka Tabor, ki so se ga v prostoRožu lotili pred devetimi leti.
Iz Ljubljane v druga mesta
Letos društvo praznuje petnajst let delovanja, prostoRož pa je v tem času iz prostočasne dejavnosti treh prijateljic prerasel v osemčlansko ekipo, ki v ospredje postavlja raziskovanje, oživljanje in zaščito javnega prostora. »Petnajst let in sto projektov kasneje nas še vedno zanima javni prostor ter vsi mogoči in nemogoči načini, na katere javni prostor soustvarjajo prebivalci mesta,« pravi ekipa prostoRoža. Ob tem opažajo, da ni zraslo zgolj društvo, temveč se je spremenil tudi odnos oblasti in občanov do začasnih rešitev v javnem prostoru, čeprav je, priznavajo, možnosti za izboljšanje pri oblikovanju sosesk in vključevanju prebivalcev še precej: od zagotavljanja denarja do birokratskih ovir.
»Ali pridete tudi v kraje zunaj Ljubljane? Mi vas potrebujemo!« je tako zgolj eno od sporočil, ki jih na svoj elektronski naslov vse pogosteje prejme ekipa KD prostoRož, ki se je projektov že lotila tudi zunaj glavnega mesta, najprej v Idriji. »Prebivalci spoznavajo, da je javni prostor lahko poln doživetij in ne zgolj prostor, mimo katerega greš,« opaža prostoroževka Zala Velkavrh. »Tudi predstavniki mest se vse bolj zavedajo, kako pomembno je v oblikovanje javnega prostora vključiti prebivalce,« ob tem izpostavi Alenka Korenjak.
Prebivalce je društvo aktivno vključilo tudi v enega svojih zadnjih projektov. Skupaj z občino in Inštitutom za politike prostora Ipop so zasnovali projekt Zunaj, s katerim so posameznike in skupine povabili, naj pošljejo ideje, ki bi jih lahko izvedli pred blokom, v sosednjem parku ali drugje na prostem v Ljubljani. Sprva so nameravali pomagati pri uresničitvi šestih najboljših idej, a so se zaradi velikega zanimanja odločili, da jih izberejo deset. »Prejeli smo 60 prijav, kar je občutno preseglo naša pričakovanja. Veliko pobud je prišlo iz Šiške, pa tudi iz Zajčje dobrave, Janč in Šmarne gore, medtem ko pobud iz Most denimo ni bilo,« pove Zala Velkavrh.
Gradbišče postalo eksperimentalni prostor
Eden od projektov, kjer so prostoroževci združili moči z ljubljansko mestno občino, je tudi eksperimentalni prostor Teren. »K sodelovanju pri oživitvi območja za gradbeno ograjo nas je povabila prav občina,« pove Alenka Korenjak. Medtem ko mirujoče gradbišče ob Masarykovi čaka na začetek gradnje, lahko na Terenu svoj prostor v mestu najdejo vsi, ki potrebujejo zunanji prostor za uresničitev svojih idej, aktivnosti ali grajenje. Ko smo jih obiskali, so tako nekateri na Terenu loščili in barvali igralo v obliki avtomobila, peščica obiskovalcev se je družila ob prostoru, ki je namenjen kurjenju ognja, skupinica je pekla pice. Vsaj petnajst, za vsako leto eno, so pojasnili.
Živahen utrip na Terenu ob Masarykovi cesti je zgolj začasen. Eksperimentalni prostor se bo, ko bo načrtovana gradnja blizu uresničitve, umaknil gradbenim strojem. »Če že v izhodišču veš, da gre za začasen projekt, to, da se bo nekoč končal, vzameš v zakup. Veš, da je vsako leto lahko zadnje, in si vesel, če lahko projekt podaljšaš, nisi pa žalosten, ko se konča,« pogled na začasno rabo strne Maša Cvetko.
