Posvet Kako pisci občutimo kritiko? se je začel pretežno teoretsko. Literarni kritik Igor Divjak je prikazal pesnika kot kritika in interpreta družbe skozi predavanje Nenasilni odpor v poeziji in kritiki ob pesmi Srečka Kosovela Italijanska kultura, kritičarka Ignacija J. Fridl pa se je osredotočila na metodološke vidike literarne kritike. Kritikos v stari grščini pomeni »tisti, ki je usposobljen, sodnik«, Fridlova pa je opažala, da nazorske vrednote danes niso več tako jasno opredeljene kot v preteklosti, zato so se kritiki znašli v težavah. Pozdravila je današnjo zavest o subjektivnosti sleherne presoje ter opozorila, da »vrednostni sistem kritika ne more biti sistem vrednot kritika«, kritik naj torej sodi z distanco do svojega duhovnega horizonta, sicer bo njegova kritika ideološka. Problem je po njenem tudi kritičnost brez argumentacije: »Namesto kritike imamo danes pogosto kritikasterstvo, ki slavi ’veličino’ kritikovega jaza, namesto da bi govorilo o literarnem delu«.
Po lastni vesti
Kritičarka in pesnica Petra Koršič pa je menila, da se bo kritik vedno zagovarjal predvsem pri svoji vesti. Kritik, kot pravi, skozi kritiško besedilo največ pove predvsem o sebi, torej o tem, ali ima denimo komparativistično ali teološko ozadje, o svojem vrednostnem sistemu, o svoji »prtljagi«. »Ne odvzemajte pomena tistemu, česar ne razumete,« je v opozorilo kritikom citirala enega od italijanskih skladateljev, pri tem pa opozorila, da si avtorji ne želijo slišati le pozitivnih kritik, ampak si »želijo začutiti komunikacijo. Takrat so pripravljeni slišati marsikaj«.
Prozaistka Suzana Tratnik je bila velikokrat soočena s kritiško trditvijo, da je lezbična literatura preveč družbeno angažirana in zato ni dovolj literarna, pa tudi, da je njena literatura tako kakovostna, da je presegla lezbično pisavo. Kar seveda vsebuje predsodek, da je lezbična literatura slaba.
Avtorica Maja Gal Štromar je svoj prispevek posvetila nedostojnim kritikam, saj je po njenem mnenju stanje recenzij v zadnjem času pod ravnjo. Kot pravi, se samovšečni kritiki s svojim malignim citiranjem in ustvarjanjem pogorišč očitno ne zavedajo, da z enim zamahom uničijo trdo delo pisca, uredništva, založbe in celo financerja, Javne agencije za knjigo. »O čem bi potem pisali, če bi vsi slovenski avtorji obmolknili? Morda bi postali avtorji in s tem ustvarjali novo elito, ki se hvali med sabo.«
Pozvala je k »branju s srcem« in kritiki brez grobih podtikanj, pa tudi k sistemskim spremembam pri pridobivanju statusa samozaposlenega v kulturi, češ da pisatelji zdaj pravzaprav niso ocenjevani po izdanih knjigah, temveč po marketinških sposobnostih predstavljanja svoje knjige v javnosti.
Pisati od 40 naprej?
Tudi pisateljica in kritičarka Gabriela Babnik je opozorila, naj kritik piše le o knjigi, ki jo s svojimi izkušnjami lahko razume: »Ker še vedno pišem kritike tudi pri štiridesetih, se med vsemi mladimi kolegi počutim že kot starešina. A šele zdaj sem dosegla osebnostno zrelost in distanco, ki mi omogočata pisanje dobrih kritik.« Pesnica in občasna kritičarka Meta Kušar pa je v predavanju Svoboda kritike, svoboda ustvarjalca dodala, da to največkrat ni svoboda za oba in da bo treba bolj konstruktivno pristopiti h konfliktu, ko lahko »umetnik seže tja, kamor kritik ne more.«
Tudi psihiater Miran Možina je opozoril, da se besedilo bralca ne bo dotaknilo z grobostjo, temveč prej z milino in ranljivostjo: »Tega bi se morali zavedati kritiki, ki se na knjigo odzovejo z lastno frustracijo.«
