Čeprav je decembra lani ob izstopu desničarske Nove flamske zveze (N-VA) iz vlade zaradi nestrinjanja z marakeškim dogovorom o migrantih kazalo na izredne volitve in jih je od kralja sprejeti odstop premierja Charlesa Michela zaradi zagat z manjšinsko vlado tako rekoč zahteval, se je prav po belgijsko vladna kriza zavlekla vse do sklica rednih volitev skupaj z evropskimi in regionalnimi to nedeljo. Belgijci bodo tako jutri izbirali 21 evropskih poslancev, 150 svojih zastopnikov v zveznem parlamentu ter 124 poslancev v flamski, 75 poslancev v valonski in še 89 poslancev v parlament bruseljske regije.
Predčasne volitve niso bile po volji niti vladi niti dosedanjim poslancem, volilci pa tudi do zdaj rednih niso dobili nič preglednejše slike, kot so jo imeli na prelomu leta, ko so se po vzoru Francije tudi pri njih na ulicah pojavili pripadniki gibanja rumenih jopičev z vrsto socialnih zahtev. Te so najbolj odmevale v frankofonski Valoniji, sicer pa so v ospredju poleg podnebnih sprememb, ki krepijo zlasti vlogo Zelenih v bruseljski regiji, migracije, ki hranijo desnico, ter gospodarska vprašanja z delovnimi mesti in visokim javnim dolgom, ki so tema strank na levem političnem polu. Predvolilna razprava je bila po navedbah agencij tokrat zelo ideološka, polna nizkih udarcev na osebni ravni. V primerjavi s prejšnjimi volitvami, ko se je glavni boj bil med frankofonskimi socialisti in flamskimi nacionalisti, so tokrat letele ostre puščice od flamske skrajne desnice k flamskim nacionalistom ter tudi med frankofonskimi Zelenimi in liberalci, saj se ti borijo za enak krog volilcev.
Volitve zveznega parlamenta so obarvane regijsko in jezikovno, saj nizozemsko govoreči Flamci volijo samo flamske stranke, francosko govoreči Valonijci pa valonske, medtem ko volilci bruseljske regije med vsemi iščejo sebi najprimernejše. Izjema je skrajno leva belgijska delavska stranka, ki nastopa v vseh regijah in ima v sedanjem sklicu dva poslanca.
Zmaga se spet obeta N-VA
Največ poslancev se tako znova obeta flamskim nacionalistom iz V-NA, ki so prvič v vlado stopili pred petimi leti in jo konec lanskega leta, kot omenjeno, zapustili. Tudi sicer je bila zadnja belgijska vlada edinstvena, saj je bil na njenem čelu premier iz frankofonskega reformističnega gibanja (MR), medtem ko frankofonski socialisti prvič v zadnjega četrt stoletja niso bili del vladne koalicije. Njena posebnost je bila tudi tako imenovana švedska koalicija, imenovana po barvah zastave te skandinavske države, v kateri je N-VA predstavljala rumeno, liberalci iz vrst Valonijcev (MR) in Flamcev (Open Vid) modro, flamski krščanski demokrati (CD & V) pa križ. Kar 70 odstotkov Belgijcev se je v predvolilnih anketah izreklo proti nadaljevanju te »švedske koalicije« ene frankofonske in treh flamskih strank, več kot polovica pa tudi ne želi videti na premierskem položaju Jana Jambona iz N-VA, notranjega ministra v decembra razpadli vladi.
Po zadnji javnomnenjski anketi, ki jo je izvedel Ipsos v času od 6. do 14 maja, bi stranke iz sedanje manjšinske vlade izgubile še deset poslancev in pristale pri zgolj 42. Preostale sedeže od skupaj 150 bi si v največji meri razdelili predvidena relativna zmagovalka N-VA in frankofonski socialisti, pri čemer naj bi prva dobila 27 poslancev, druga pa 20. Stranka Zelenih v flamskem delu ter naravovarstveno obarvana Ecolo v valonskem, ki osvajata tudi Bruselj, bi lahko dobili 26 poslancev (11 + 15), populistični desničarji iz flamske Vlaams Belang devet in tokrat kar sedem levičarska delavska stranka. Devet poslancev je anketa pripisala tudi flamskim drugačnim socialistom, še štiri pa humanističnemu demokratičnemu centru, ki se je porodil leta 2002 iz valonskih krščanskih demokratov.
