Smo organizacija, ki si želi, da alkohola na cesti ni in da ljudje spoštujemo lastno in tuje zdravje ter življenje. Po vsem svetu smo ljudje, ki so nas posledice prometnih nesreč zaznamovale, ambasadorji ukrepov, ki vodijo k cilju zmanjševanja števila umrlih in poškodovanih. Želimo si, da odgovorni prisluhnejo našim pobudam in poiščejo učinkovite načine, da kot družba spoznamo in razumemo, da alkohol in druge prepovedane substance ne sodijo na naše ceste. Zavedamo se, da praviloma v vseh družbah obstaja določen kompromis, toleranca, na drugi strani pa meja ter za njo učinkoviti ukrepi, ki ljudi spodbujajo k odgovornosti in odločitvi, da ko vozim, ne pijem alkohola.
Tretjino nesreč s smrtnim izidom povzročijo alkoholizirani vozniki, med njimi je veliko alkoholikov, ki se na zakone tako in tako požvižgajo.Gre za širok spekter, ki vpliva na delovanje alkohola v našem vsakdanjem življenju. Slovenija ima tradicionalno velik problem, saj je alkohol vrsto let z okoli 30 odstotki in 1,4 promila najpogostejši vzrok najhujših nesreč. V vseh državah EU je poseben izziv, kaj s povratniki, ljudmi, ki so odvisniki, zato velja, da samo z omejitvijo stopnje alkoholiziranosti ne rešujemo problema. Problematika zahteva celovit družbeni pristop različnih strok. Ukrepi so poznani, v enem pa smo si povsod enotni: tovrstni vozniki predstavljajo neposredno nevarnost zase in za druge udeležence. Na zakonodajnem delu Slovenija pade na celi črti. Imeli smo učinkovit zakon, ki je za vse pijane voznike policiji omogočil, da jih da v prostor za zadržanje, potem pa je prihajalo do izjem, ki so danes pravilo. Tujina jih ne pozna.
Kako takšne posameznike odstraniti iz prometa?Zanimiv je primer Anglije, kjer je dovoljena stopnja alkohola 0,8 promila. Toda če tam povzročiš hudo prometno nesrečo, dobiš hudo kazen, saj moraš plačati zdravljenje, rehabilitacijo in odškodnino osebam, ki si jih prizadel. Odškodnine so tako visoke, da se ljudje bojijo za lasten ekonomski obstoj, zato je zavedanje, da pijan ne smeš sesti za volan, toliko višje. Tu so še visoke denarne ali zaporne kazni, odvzemi prostosti, vozil, kontrolni pregledi pri zdravniku… Skratka, posameznik mora dokazati, da bo zapravljeno zaupanje popravil, prevzel odgovornost in da nima težav z odvisnostjo. Pri nas tega ni. Tudi če je nekdo storil kaznivo dejanje pod vplivom alkohola, lahko ta alkohol postane olajševalna okoliščina za pogojne kazni. Vera v učinkovitost ukrepov se izjalovi, kar pomeni, da lahko vsi počnemo vse. Zato se odstotek povzročiteljev ne znižuje.
V Moldaviji so začeli izvajati program, ki vsem, ki so zaradi vožnje pod vplivom alkohola izgubili vozniško dovoljenje, ponudi možnost, da to pridobijo nazaj, če bodo v mrtvašnici pomagali umivati trupla. Preveč ekstremno?Tega ukrepa ne poznam, poznam pa občutenja bližnjih, ki so v primerih najhujših prometnih nesreč morali na prepoznavo svojih pokojnih sorodnikov, ki jih je ubil pijani voznik. Gre za grozljivo stresen dogodek, ki si ga svojci zapomnijo za vse življenje. Sam se strinjam s psihologi in zdravniki, ki iščejo in uvajajo strokovne, celovite, milejše in sistemske pristope ter rešitve.
Vozniško dovoljenje je svojevrstna licenca za ubijanje, ki je dostopna vsem. Kaj že na stopnji pridobivanja dovoljenja storiti, da določeni posamezniki te licence ne bodo dobili?Medicina in psihologija dandanes znata prepoznati, ovrednotiti in določiti osebe, ki imajo težave z alkoholom. Vzpostaviti je treba mehanizme, ki tovrstne osebe izloči ali pa od njih zahteva, da dokazujejo, da so vredni družbenega zaupanja in s tem dovoljenja za varno vožnjo med nami. To ni samo pravica biti mobilen, je v prvi vrsti dolžnost in veliko zaupanje države do posameznika. Kot orožni list, kjer zlorabo razumemo in jo znamo sankcionirati kot umor ali uboj, pri vozilu pa smo lažno tolerantni. Sprevrženo, kajne?
Menim, da so kazni prenizke. Da alkoholizirani posameznik, potem ko je do smrti povozil nosečo žensko, dobi osem let zapora, je milo rečeno sramotno.Kazenska politika je vsaj na področju prekrškov in kaznivih dejanj s področja varnosti cestnega prometa nekonsistentna, nesistemska in nesorazmerna. Primer: za prekršek pod vplivom alkohola si lahko visoko denarno kaznovan do 1200 evrov in z odvzemom vozniškega dovoljenja, če pa to sankcijo policija ali tožilstvo zaradi posledic prometne nesreče prekvalificira v kaznivo dejanje, ti sodišče lahko izreče pogojno kazen brez globe in odvzema vozniškega dovoljenja. Zakon pozna tudi številne izjeme, možnosti pogojnih kazni…, skratka preveč možnosti in vrzeli, kjer se storilci hujših prekrškov ali kaznivih dejanj lahko izognejo jasni, učinkoviti in hitri sankciji. Ustvarja se nekakšna nedoločena negativna sistemska klima in stanje duha, kjer ni preprostih in transparetnih norm, kaj je prav in kaj ne ter za kaj in koliko boš tudi odgovarjal. Žal smo še vedno mlada država v določeni tranziciji, z neizoblikovanimi pravnimi praksami in čas je, da se tudi s tem izzivom soočimo in ga pravno uredimo. V Sloveniji žal velja pravilo, da če si vzamem odvetnika, bo velika verjetnost, da me bo vseh kazni rešil.
Zakaj kot država ne znamo glasno in jasno povedati, da je treba pijance izločiti iz družbe in jih pribiti na sramotilni steber?Nimam odgovora. Morebiti pa se politiki, različni lobisti in drugi vplivni ljudje sami prepoznajo kot tovrstni vozniki in si skozi »luknjasto« in »izjem polno« zakonodajo pustijo manevrski prostor, da bi se izognili odgovornosti in kaznim. Kako bi si lahko drugače razlagali dejstvo, da je vlada leta 2008 sprejela učinkovit zakon obveznega pridržanja pijanih voznikov, za povratnike obvezen odvzem vozila, že leta 2011 pa uvedla izjeme za odvzem prostosti, izrekanje pogojnih kazni… Človek dobi občutek, da dokler je ukrep deloval za navadne ljudi, je bilo vse v najlepšem redu, ko pa so se v prostorih za pridržanje znašli »pomembnejši« ljudje, je bil zrel čas za spremembe. V Sloveniji vlada popolna zloraba instrumenta pogojnega kaznovanja. Zato so alkohol in prepovedane substance še dandanes eden največjih morilcev na slovenskih cestah.
Alkohol polni državni proračun. Ali zato ni konsenza na najvišji ravni?Nista mi poznana korelacija in razmerje med alkoholom, ki polni proračun, in nerazumevanjem, da gre za epidemijo, ki mori nedolžne ljudi na cestah. Tudi v najbolj varnih državah EU je alkohol navzoč v vsakdanjem življenju, vendar sta zavedanje in zakonska regulacija narejena na način varovanja življenja in zdravja udeležencev v cestnem prometu. Gre za vrednote, razumevanje življenja in smrti. Saj v nesreči z eno smrtno žrtvijo ne umre en človek. Z njim umrejo tudi bližnji, prijatelji, kolegi. Gre za nekaj nesprejemljivega, toliko bolj, ker učinkovite ukrepe poznamo.
Zdi se naravnost grozljivo, da je od začetkov samostojnosti alkohol zakrivil več kot 2000 umrlih v nesrečah.Dokler ostanemo na ravni številk, teh praviloma niti ne razumemo, ne ponotranjimo. Ko pa to spremenimo v imena, priimke, naše bližnje, prijatelje, kolege, so to tragične zgodbe, ki puščajo veliko luknjo na zdravstveni, duhovni ali materialni ravni cele družbe. Zato je težko razumeti odgovorne, nosilce politične ali zakonodajne moči, da se sprenevedajo in raje kot po učinkovitih ukrepih posegajo po bližnjicah, kozmetičnih, neučinkovitih in nefunkcionalnih ukrepih. Alkohol pač ne sodi na cesto in to je treba obsoditi.
Koliko časa potrebujejo žalujoči svojci, da postanejo enaki, kot so bili pred izgubo bližnjega, če sploh kdaj?Iz dvanajstletne prakse v našem zavodu lahko zatrdim, da izgube otrok starši ne prebolijo in si morajo za nadaljnje življenje na novo osmisliti vsakdan in cilje. Mi govorimo samo o številki ljudi, ki so umrli, pozabljamo pa na hudo telesno poškodovane. Medicina je tako napredovala, da danes marsikdo preživi nesrečo, ki je pred leti ne bi, toda kakovosti življenja nima. Bližnji pa trpijo. Dvomilijonski narod, kot je Slovenija, bi moral biti najboljši primer dobre prakse.
Statistika pravi, da zakonska meja stopnje alkohola ni nujno povezana z uspešnostjo na področju varnosti prometa. Kaj bi se v Sloveniji dejansko spremenilo, če bi dovoljeno mejo znižali na 0,2 promila ali celo na ničlo?Države dokazujejo, da višja stopnja dovoljene alkoholiziranosti še ne pomeni slabše prometne varnosti, ključni so namreč ukrepi, ki to stopnjo spremljajo. V Sloveniji pijani voznik ubije tri ljudi, plača pa za vso škodo največ 13.000 evrov, ker smo lažno solidarni in zlagani drug do drugega. V tujini pa mora povzročitelj plačati vse, zato so odškodnine lahko tudi milijonske. Tedaj pa začne posameznik razmišljati, kaj to pomeni zanj in za njegovo družino.
Imam občutek, da je vizija 0, ki je civilizacijski in humani cilj, misija nemogoče tudi zaradi navzočnosti alkohola v prometu?Ko so Švedi leta 1997 vizijo 0 potrdili v parlamentu, so se jim vsi smejali. Rezultati kažejo, da oni vizijo 0 že živijo. Seveda mi zaostajamo za njimi nekaj let, toda vsi si prizadevamo za to vizijo. Se moramo pa vprašati, ali na svojem položaju delamo dovolj, da bi vizijo uresničili. Predlog, ki je na temo alkohola na mizi, ni usklajen z vizijo, saj ne ponuja dodatnih ukrepov in ne odgovarja na vprašanje, zakaj pri nas stvari ne funkcionirajo.
Se bo kaj spremenilo, bomo presegli politična nesoglasja in preračunljivost?V državah, kjer so dosegli politični konsenz, da varnost cestnega prometa ni predmet dnevnopolitičnih interesov, temveč na dejstvih in stroki zgrajenih odločitev in ukrepov, napredek ni izostal in je občuten. Primeri so izraziti v Italiji, Franciji, Estoniji, Španiji, Češki. V Sloveniji politika na dnevni ravni izrablja varnost v cestnem prometu in zakonodajo. Sam vedno povem, kako grozno je gledati, ko pridejo iz vseh različnih političnih strank k nam ljudje, ki so nekoga izgubili in se zavejo, da so prej nekaj počeli narobe. Potreben bi bil konsenz, da varnost v cestnem prometu postane prioriteta, danes pa je na temo alkohola in previsokih hitrosti policiji onemogočeno, da ukrepa učinkovito. Politične volje za spremembe na bolje žal ni.
