Ko je bil Gregor Čepon iz Horjula sta 16 let, se je odločil, da ima vsega dovolj in da bo šel od doma. Bil je razočaran sam nad sabo, ker je imel težave v šoli. Po prepiru z očetom in mamo je napisal poslovilno pismo, v katerem je staršem sporočil, da ga ne bodo nikoli več videli. Nahrbtnik je napolnil z oblačili, vanj položil še klarinet in spalno vrečo, sedel na kolo in se odpravil proti Planici. Bilo je ravno konec marca, zato je proti Zgornjesavski dolini kolesaril z namenom, da si ogleda tudi smučarske polete. Toda tja ni bilo tako enostavno priti.
Na bencinski črpalki si je kupil zemljevid, ki mu je sicer pomagal priti na cilj, a je naredil dva večja obvoza, ker je dvakrat nekoliko zašel. Dvanajst ur je kolesaril, oblečen v kavbojke, preden je prišel v Kranjsko Goro. Bila je že noč, v lokalih je bilo živahno, navdušenci nad skoki so bili razposajeni in so v lokalih mazali grla pred naslednjim dnem, ko je bila na vrsti ena zgodovinskih tekem. Gregor Čepon se je pridružil zabavi in šel na osrednjo prireditev, kjer je videl tudi skakalce Janneja Ahonena, Thomasa Morgensterna in Bjoerna Einarja Romoerna, ki je dan zatem postavil svetovni rekord.
Z ukano do planiške tekme
Ko se je naužil kranjskogorske noči, si je našel prostor pod stopniščem, se ulegel in zaspal. »Okoli šestih zjutraj so me zbudili avtobusi in avtomobili, ki so se vozili proti Planici. Sedel sem na kolo in se odpeljal do Planice. Odpravil sem se do vhoda na prizorišče, a nisem imel denarja za nakup vstopnice,« se spominja. Zagato je hitro rešil. Videl je, da na prizorišče vstopa godba, in v roke prijel klarinet. »Varnostniku sem rekel, da sem z njimi, a da sem doma pozabil nošo.« Bil je prepričljiv. Varnostnik ga je spustil na prizorišče, da si je lahko ogledal enega najbolj rekordnih planiških dni, kajti pogumni skakalci so večkrat podrli svetovni rekord.
»Spomnim se, kako je Ahonen padel pri 240 metrih,« je dodal in nadaljeval, da se je po tekmi odpravil v Kranjsko Goro, da bi si privoščil pico. Ko je napolnil želodec, je hotel plačati z bančno kartico, ki pa ni delovala. »Verjetno so jo preklicali, ker sem bil pogrešan.« Kartico so mu zasegli, on pa jo je ucvrl skozi vrata gostilne. Zatekel se je v bližnji hotel, kjer so ga našli policisti. Tako se je pobeg Gregorja Čepona končal.
Humanitarna nota ponovitve pobega
Pred štirimi leti, ob desetletnici te pustolovščine, se je Čepon odločil, da bo vsako leto organiziral pobeg s kolesom v Planico. Tudi letos. Danes se bo iz Horjula proti Gorenjski odpravilo predvidoma več kot 200 ljudi, večinoma kolesarjev, nekateri pa se jim bodo pridružili tudi sredi poti.
»Ko zdaj gledam nazaj, je po eni strani dobro, da sem pobegnil, sicer ne bi bilo dogodka, ki ima pozitivne učinke. Če bi me vprašali, ali bi to naredil še enkrat, pa mislim, da ne bi. Mi pa ni žal,« je dejal in še enkrat podoživel dan, ki se ga bo za vedno spominjal. Tudi danes, ko bo s prijatelji in drugimi udeleženci prireditve spet bežal proti Planici. Pravi, da Pobeg s kolesom ni namenjen ozaveščanju mladih, ki razmišljajo o begu od doma, ampak ima predvsem športno in humanitarno noto. Ljudi želi spodbujati k športni dejavnosti, presežek sredstev, ki jih zbira za pokritje stroškov prireditve, pa bo šel v dobrodelne namene. Letos se je povezal tudi s paraolimpijskim komitejem, zato pričakuje udeležbo tudi iz njihovih vrst. Poleg kolesarjev se bodo – z Jesenic, Mojstrane in Kranjske Gore – proti Planici odpravili tudi tekači, nekateri pa se bodo tja podali z rolerji.
