Nedaleč od Zaplane pri Vrhniki je skupina desetih mož, oblečenih v kratke hlače in opremljenih s čeladami, meči oziroma gladiusi in ščiti oziroma scutumi, strumno korakala po travniku. »Desna! Desna! Desna!« jim je prvi, ki mu je čelado krasila razkošna perjanica, dajal takt. Občinstvu se je ob prizoru zazdelo, da se je čas zavrtel za stoletja nazaj, ko je bila Vrhnika še Navport, rimsko pristanišče ob Ljubljanici, Ljubljana pa Emona.
Člani slovenskega kulturnega društva (KD) Vespesjan in italijanskega društva Legio I Italica, ki se ukvarjata s ponazoritveno zgodovino, so se namreč v minulih dneh podali na prav poseben arheološki eksperiment: v pristnih rimskih oblekah in bojni opremi so prehodili pot od Hrušice do Ljubljane. Prav takšno pot, kot so jo v preteklosti dnevno uporabljali trgovci, legionarji in drugi prebivalci rimskega cesarstva. Z eksperimentom so želeli preveriti, kako vzdržljiv je moderni človek, če se sreča z izzivi, s katerimi se je spopadala rimska vojska.
Kot v kopačkah po asfaltu
Opremo so si legionarji oprtali v Hrušici (Ad Pirum) in se od tam podali na približno osemdeset kilometrov dolg pohod. Ta jih je vodil mimo Logatca in Zaplane, kjer so del poti prehodili ob ostalinah poznorimskega obrambnega sistema Claustra Alpium Iuliarum, ki ga je za varovanje rimskega imperija v drugi polovici tretjega stoletja zgradila rimska vojska, nato so pripešačili do Vrhnike in eksperiment sklenili na Špici v Ljubljani. Potrebovali so približno štiri dni, pri tem so premagali tudi dobrih 600 metrov višinske razlike. »Če bi želeli pot prehoditi v času, ki so ga zanjo potrebovali Rimljani, bi morali hoditi približno dva dni in pol. A smo se odločili, da hodimo največ šest ur na dan,« je povedal Miha Franca iz KD Vespesjan. In kako so sodobni legionarji porabili preostali čas v dnevu? »Za postavitev tabora in masažo nog. Pot je precej razgibana, tako da po koncu dneva dobro čutiš boleča meča. Težav z žulji pa na srečo nismo imeli,« se je zasmejal rimski legionar.
Od preostalih v legiji ga je razlikovala posebna poveljniška palica, vsi pa so imeli oblačila iz naravnih materialov, ki so jih večinoma izdelali sami, in precej težko bojno opremo. »Oprema lahko tehta tudi do štirideset kilogramov. Rimski vojaki so morali biti tako dobro pripravljeni, da so opremo lahko nosili s seboj,« je razložil Marco Zanchini iz društva Legio I Italica, katerega člani so se pridružili arheološkemu eksperimentu. Na Hrušici je pot začelo enajst legionarjev, do Zaplane jih je pripešačilo deset. »Težko je dobiti toliko dni prostih, smo se morali kar potruditi, da smo sestavili skupino za eksperiment,« je razkril Miha Franca.
Do Emone po Ljubljanici
Čeprav je na Zaplani pihal hladen veter, tla pa so bila razmočena od nedavnega deževja, ki je legionarje na poti spremljalo vse od prvega dne, so se člani odprave v življenje legionarjev popolnoma vživeli. Zvečer so postavili tabor in prenočili na prostem, le zadnjo noč so pobegnili pod tršo streho, jedli so predvsem suho hrano, kot so oreščki, kruh in suho sadje, ki so jo nosili s seboj. Kljub dežju in nizkim temperaturam za toplejše in udobnejše pohodniške čevlje niso zamenjali niti usnjenih okovanih sandalov.
A pravi »sovražnik« na poti pravzaprav ni bilo vreme, temveč nekaj, s čimer Rimljani niso imeli težav – asfalt. »Na travi so sandali zelo udobni, se pa maščujejo na asfaltu. Kot bi po njem hodil z nogometnimi čevlji. Ker je podplat tanek, ob vsakem koraku začutiš prav vsak žebljiček,« je izkušnjo opisal Miha Franca in pojasnil, da so bile ceste v času rimskega imperija sicer dobro vzdrževane in utrjene, a tlakovane zgolj v mestih.
Zadnji dan so legionarji neudobne asfaltirane ceste ter travnike in gozdove zamenjali za prav posebno prevozno sredstvo – deblak. Na Vrhniki, ki je bila pomembno rimsko pristanišče, so se vkrcali v izdolben hlod in po Ljubljanici odpluli proti Ljubljani oziroma Emoni. Izkrcali so se na Špici. Je sodoben legionar tako vzdržljiv kot tisti, ki so branili rimski imperij? »Če se dobro pripravi in se izziva ne loti na horuk, se da izvesti tudi to,« je zaključek arheološkega eksperimenta strnil Miha Franca.
