»Moč televizije,« skomigne in se nasmehne. Pove, da je nekaj dni prej med 50-kilometrskim tekom na maratonu Ultra Trail Vipavska dolina zgolj na progi s tekači naredil vsaj 30 selfijev. Trenutno se ukvarja z menedžerskim in organizatorskim delom, kot komik je bil zadnje čase bolj v ozadju. »Kot deseti brat, vedno nekje zadaj, nikoli zvezda na odru,« se rad pošali. V oddaji Masterchef Slovenija pa je zasijal sam – s sproščenostjo, pozitivno naravnanostjo in veseljem do kuhe. »Malo že hočeš pokazati, da si kul, a ni to v ospredju. Talent mora biti, treba je ločiti vsaj med krompirjem in repo,« pravi o televizijskem izzivu, ki se je zanj končal zaradi francoske sladice ekler. Kuhalnico je za nekaj tednov pospravil v predal, saj se je posvetil svoji drugi veliki ljubezni. Teku.
Dobrodelnost za Botrstvo
V Beogradu je prejšnji teden zagnal projekt #StandUpMaratonca, že tretjo izdajo Teškyjevega dobrodelno-tekaško-komičnega podviga, ki se tokrat razteza po 1500 kilometrov dolgi poti šestih držav nekdanje Jugoslavije. Na dan bo v kakšnih osmih urah naredil po 50 kilometrov, v glavnih mestih (Beograd, Skopje, Podgorica, Sarajevo, Zagreb, Ljubljana) pa bo v družbi lokalnih komikov priredil še standup večere. »Imam železni repertoar, ki bo v teh mestih deloval približno enako. Nastopil bom v nekakšni srbohrvaščini, če kakšna šala ne bo šla, pa še vedno lahko rečem, j..i ga, Slovenac nima pojma,« se pošali. Tako bo na ne povsem vsakdanji in enoličen način zbiral prostovoljne prispevke, s katerimi bo z Botrstvom pomagal otrokom iz socialno šibkih družin. »S prejšnjima podobnima projektoma smo pomagali mladim talentom, športnikom, glasbenikom. Nedolgo tega sem srečal fanta, ki mi je povedal, da zaradi mene igra nogomet. Letos bomo denar dali točno določeni družini, tako da vemo, da gre v prave roke,« pojasni.
Do srbskega glavnega mesta je šel z avtodomom, ki ga bo s tričlansko ekipo spremljal na poti. Del priprav je sicer običajen tek dvakrat na dan, zadnje dni pred odhodom malo več po asfaltu in ravnini, bolj kot na telo se je osredotočal na glavo. Na tako dolgi poti se bo namreč večkrat znašel v krizi. »Na tekmovanjih jih imam običajno nekje pri 30 kilometrih. Takrat zelo pomagajo ljudje ob poti, za katere se zdi, da točno vedo, kaj takrat potrebujem. Včasih objem, drugič košček banane ali slabo šalo. V Vipavski dolini mi je bilo pred ciljem že težko. V okrepčevalnici sem srečal skupino punc, ki so mi na hitro zmasirale noge. Spil sem kokakolo, malo smo se nasmejali in sem tekel naprej poln energije. To zdaj pričakujem od svoje spremljevalne ekipe,« je opisal vlogo trojice, med katero je tudi fizioterapevt. »Vsak ima svoje meje, a je treba vedeti, da so le v glavi. Potem si lahko rečeš, pa saj imam samo še 1300 kilometrov do konca,« v smehu zamahne z roko.
Bobni za gluhe
Teči je začel že v srednji šoli, kjer se je sramežljivo spogledoval tudi s triatlonom. »Bil sem zagrizen. Zlasti orientacijski tek pri tabornikih mi je bil pri srcu, je pa vse to ugasnilo takoj po srednji šoli,« razlaga kakšnega četrt stoletja kasneje. V ospredje so prišli glasba, menedžerstvo, improliga, gledališče… »Vse to me je zasvojilo. Ogromno sem delal ponoči, prišel zjutraj domov, prostora in volje za tek ni bilo,« se z žalostjo spominja. Morda je manj znano, a Tešky je bil menedžer Magnifica, dueta Slon in sadež, skupine Big foot mama, še vedno je programski vodja festivala Overjam, producent Večerovega odra na festivalu Lent, desna roka producenta na festivalu Pivo in cvetje, menedžer skupine SARS, pred kakšnimi petnajstimi leti je bil celo član skupine Bobnars United, v kateri je 13 bobnarjev igralo na afriške bobne, pri čemer so sodelovali tudi s plesalkami. Na začetku so se ob polni luni zbirali na ljubljanskem gradu, kjer so na jasi pod oddajnikom ustvarjali glasbo, kasneje so zadevo resneje zagrabili. Najraje se spominja projekta Glasba za gluhe, v katerem so jim glasbo »predvajali« prek tresljajev. »Razdelili smo jim balone, vibracije, glasbo in ritem so čutili prek rok. Starejšemu gospodu je zaradi močnih dražljajev celo postalo slabo, saj je izkušnja povsem šokirala njegovo telo,« opiše neobičajno izkušnjo. Ljubiteljski projekt je sčasoma ugasnil.
Z ljubljanskim gradom je povezan še eden njegovih izjemnih uspehov – festival standup komedije Panč, ki sta ga pred dvanajstimi leti na noge postavila s Tinom Vodopivcem. Kot pionir na tem področju si je znanje in izkušnje nabiral na delavnicah v Kanadi, sam pa ga je kasneje na deset tednov trajajočih delavnicah več let predajal mlajšim komikom. »Bila sva vržena v vodo in sva splavala. Drugim sva lahko vsaj ponudila rokavčke,« opiše prenos znanja. »Nekoga ne moreš naučiti, da je smešen, lahko ga pa naučiš formata standup komedije. Najpomembneje je, da ustvarja šale o tem, kar pozna. Materiale je najbolje črpati iz lastnega življenja,« zatrdi. Potencial hitro prepozna, talent šteje, a je za uspeh ključno garanje. »Jože je lahko v lokalni gostilni po dveh pivih res smešen, kar je lahko odlična podlaga za začetek. Ni pa dovolj, da se vicem smejijo samo domači in prijatelji,« razloži. Mlade talente in tudi občinstvo zadnja leta vzgajajo v klubu 10ka bodisi na večerih odprtega mikrofona bodisi na profesionalnih. Novost letošnjega Panča, ki bo potekal od 20. do 25. avgusta, bo dodaten, šesti večer, manjkal ne bo niti večer črnega humorja, odločili pa so se še za družini oziroma otrokom prijazen večer. »Nikogar ne bomo užalili, bo pa smešno,« napove.
Vrček z lažnim pivom in piščanec za vegetarijanca
In če se sprašujete, od kod Teškyju toliko časa za vsa njegova zanimanja, vam morda pride prav podatek, da spi le štiri do pet ur na noč. »Zame je to dobro, saj lahko naredim veliko več, kot bi sicer. Marsikdo mi sicer kdaj navrže, da imam toliko časa, ker očitno nič ne delam. A ni čisto tako. Tudi umetniki imamo kaj početi,« pomežikne. Netipično za umetnika (ali kar za Slovenca?) Tešky ne pije alkohola. Kot enega od vzrokov navaja taborništvo, kot drugega prenasičenost z njim v družbi in spodbujanje k nasilju. Je pa imel v zabavni industriji kdaj zaradi tega težavo. »Z bendi smo hodili po koncertih, kjer je viski tekel v potokih, kar sem moral kdaj prikriti. Tako sem kdaj imel v rokah krigel z lažnim pivom, da so mi dali mir,« predstavi ukano iz let rokenrola. Dolga leta pa je tudi vegetarijanec, kar mu denimo na Masterchefu ni predstavljalo obilice preglavic, kje drugje pa kdaj že. »Ni bilo ravno tako kot pri pivu, saj kamuflaža ni bila potrebna. Na krožnik ni bilo treba vreči česa krvavega, sem si pa moral kdaj izmisliti, da sem bolan,« še pove. Na neki poroki v Srbiji je pri natakarju uporabil ravno tak izgovor. Odšel je v kuhinjo in se vrnil z nasmeškom, pripoveduje Tešky. »Poln zadovoljstva mi je sporočil, da imajo zame piščanca.«
