Ta mu v komentarjih pod medijskim poročanjem, da se s pomočjo britanske veje gibanja ASH (Action on Smoking and Health) pripravlja na tožbo proti njej, ne daje prav veliko možnosti za uspeh, saj mu večinoma sporočajo, da se je zastrupljal po svoji volji in v času, ko ni (bilo) nobenega dvoma več o škodljivosti kajenja, še zlasti, ko gre za pljučna obolenja. Simon je drugačnega mnenja. Pri rosnih dvajsetih je bil tako imenovan priložnostni kadilec, ki je pokadil ponujeno cigareto na kakšni zabavi, ko so to počeli vsi okoli njega, ni pa jih kupoval. To se ni spremenilo niti leta 1982, ko se je zaposlil kot terenski prodajalec pri tedanjem tobačnem proizvajalcu Rothmansu, le da je od slednjega ob tem mesečno prejemal 1200 cigaret v dar za razdelitev in lastno porabo, zaradi česar je postal in ostal strasten kadilec tudi po tem, ko je štiri leta kasneje službo zamenjal. Skupaj z organizacijo ASH bo skušal Simon od družbe BAT, ki je leta 1999 prevzela Rothmans, pridobiti podatke o njihovi prodajni strategiji s podarjenimi cigaretami, saj naj bi bilo prodajalcev, kakršen je bil on, na tisoče. Tožbo proti tobačnemu proizvajalcu pa bodo utemeljili na dejstvu, da so do devetdesetih let prejšnjega stoletja tobačne družbe »žeblje v krste kadilcev« promovirale ob prikrivanju že potrjenih dognanj, da kajenje ni le zdravju škodljivo, ampak povzroča tudi zasvojenost, in so vanjo na perfiden način s podarjanjem cigaret spravljale tudi svoje zaposlene. Vodstvo BAT je za zdaj priznalo, da so v preteklosti zaposlene nagrajevali z zastonj cigaretami in da na šestih od okoli dvesto tržišč po svetu to še vedno počnejo, v skladu s tamkajšnjo državno regulativo ter ob zahtevanih zdravstvenih opozorilih. Richard Meeran, ki v okviru ASH zastopa Neala, pa je prepričan, da je nagrajevanje zaposlenih s cigaretami »flagrantna kršitev« delodajalčeve obvezne skrbi zanje.

ljudje v objektivu Velika Britanija kadilci BAT Rothmas pljučni rak varstvo zaposlenih