Lukčeve kompleksne motnje so ji kar sproti odkrivale vrzeli v sistemu t. i. skrbi za ljudi z motnjami v duševnem razvoju. »Premoščanje teh vrzeli je terjalo neverjetno veliko iznajdljivosti, časa in denarja. Človek se vpraša: do kdaj, koliko še, zakaj otrok ne dobi tistega, kar potrebuje, kar mu gre? Kako se s tako izkušnjo in v takih razmerah ne bi zmigal?« Skrbi jo nerazumevanje motenj v duševnem razvoju s strani slovenske splošne javnosti, predvsem pa odločevalcev. Še do nedavnega, do sprejema novega Družinskega zakonika, so odrasle z motnjami tudi na papirju namreč obravnavali kot otroke, ne kot invalide. »Invalid je bil po njihovem le tisti, ki je slep, gluh ali na vozičku. To, da morajo državne inštitucije svoje storitve prilagoditi ljudem z okvaro vida in sluha, je jasno; to, da je treba omogočiti sporazumevanje v lažji, bolj razumljivi obliki, pa ne. Izkoreniniti je treba splošno prepričanje, da 'ti ljudje itak nič ne rabijo, saj so z vsem zadovoljni',« pojasni.
Poslanstvo Zveze Sožitje, ki združuje 15.000 članov in ima status reprezentativne invalidske organizacije, je opolnomočenje ljudi z motnjami v duševnem razvoju in njihovih družin ter skrb za uresničevanje njihovih človekovih pravic. So lastniki podjetja ŽELVA – podjetja za usposabljanje in zaposlovanje invalidov, ki poleg številnih gospodarskih dejavnosti izvaja tako programe aktivne politike zaposlovanja kot tudi socialnovarstvene programe, pomemben del njihovega poslanstva pa predstavljajo eksperimentalni programi, na podlagi katerih lahko svetujejo državi pri spreminjanju zakonodaje.
Trenutno kot pilotni projekt vodijo edini dnevni center za ljudi z motnjami v duševnem razvoju v državi. Namenjen je osebam po 26. letu – ko končajo šolo in se postavijo v čakalne vrste za delo v zaposlitvenih centrih – da bi ohranile osnovna znanja in veščine, kot so branje, pisanje, orientacija in socialna interakcija, torej vključevanje v družbo. »Naši člani radi pridejo v dnevni center in to je za nas najboljši pokazatelj uspešnosti. Dobro je tam, kamor gre Lukec rad sam, sem vedno rekla za vnuka. Eni pravijo, da je to potuha, mi pa smo prepričani, da je pozitiven odnos ključnega pomena.«
Poleg programov vseživljenjskega učenja za invalide v Zvezi izvajajo programe za opolnomočenje družinskih članov: za starše, sorojence in stare starše oseb z duševnimi motnjami. »Ko je bil Luka še majhen, mi je njegov oče dejal, jaz hočem biti starš, ne terapevt! Pomembno je, da aktivnosti za otroke s posebnimi potrebami vgradimo v normalno družinsko življenje.« Posebno pozornost namenjajo tudi žalujočim staršem in sorodnikom. »Čeprav je od smrti mojega Luka minilo že deset let, se še vedno udeležujem srečanj s svojci, ki so izgubili svoje otroke. Pogovarjamo se in obujamo spomine na lepe trenutke,« pove Katja.
Vsi člani zveze, razen tistih, ki se ukvarjajo neposredno z vodenjem, so prostovoljci. Ti vsako leto opravijo okrog 100.000 ur prostovoljskega dela. »Študentje, upokojenci, planinci, glasbeniki, folkloristi, slikarji … Vse združuje dobra volja, veliko srce ter razumevanje in sprejemanje motenj v duševnem razvoju,« še pove Katja in poudari, da je prav čas tista dragocenost, ki so jo v društvu najbolj veseli.
