Pet minut pred sedmo zjutraj sem zakorakal na glavno wimbledonsko ulico Wimbledon Hill Road, ki vodi proti wimbledonski železniški postaji, da bi opravil svojo državljansko in dopisniško dolžnost. Opazoval sem druge Wimbledončane, ki so korakali pred menoj, in se spraševal, koliko jih bo malo pred postajo zavilo levo, v ulico Compton road, v kateri je po kakšnih tridesetih korakih volišče. Nihče pred menoj ni zavil levo. Na Compton roadu dve minuti do sedmih ni bilo žive duše. Bom prvi volilec?

Ne. Pred že odprtimi vrati volišča je stal visok moški. Eden od vročičnih jeznih brexitarjev, ki so evropske volitve razglasili za mini referendum? Postavil sem se v kratko vrsto (dveh) in mu rekel: »Dobro jutro. Prehiteli ste me!« »Sorry,« je dejal zelo angleško in se nasmejal. Ni bil videti kot brexitar. Ni bil namreč jezen. Povedal sem mu, da nisem le Wimbledončan in volilec, ampak tudi novinar. »Lahko potem poklepetava?« sem ga vprašal. »Seveda,« je dejal, preden so naju točno ob sedmih povabili v volišče. Bilo je v manjši dvorani anglikanske cerkve svetega Marka. Druga, po Britaniji, so vsepovsod, celo v javni pralnici, mlinu na veter, v prikolici, na parkirišču samopostrežbe, celo v pubu.

Ker liberalni demokrati želijo preprečiti brexit…

Po glasovanju me je Neilj Middleton čakal pred voliščem. »Ste tako zgodaj prišli na volišče, da bi bili prvi?« sem vprašal. »Ne,« se je nasmejal, »zato, da ne bi zamudil službe.« »Smem vprašati, za katero stranko ste volili?« »Liberalne demokrate.« Drugače, mi je povedal, voli konservativce. Zakaj je tokrat volil liberalne demokrate? »Ker želijo preprečiti brexit.« Vprašal sem ga, ali so evropske volitve pomembne. »Zelo pomembne so. To je priložnost, da ljudje pokažejo, da želijo ostati v Evropi.« Neilj mi je tudi povedal, da je v zadnjih dveh letih veliko brexitu naklonjenih ljudi prepričeval, naj si premislijo. »Mislim, da so mnogi začeli spoznavati, da to, kar so jim govorili brexitarji, ni resnica in da bi imel odhod iz EU za Britanijo katastrofalne posledice,« je dejal Neilj, ki se strinja z napovedmi, da bo izid volitev katastrofalen za konservativce. Zelo kritičen je do laburistov. »Sedeli so na ograji in se niso izrekli ne za brexit ne proti brexitu. Upam, da se bodo volitve zanje slabo iztekle,« je dodal in odhitel v službo. Med najinim klepetom so prišli, volili in odšli (le) štirje volilci.

Dvoboj liberalnih demokratov in brexitske stranke?

Na glavni wimbledonski ulici se je medtem zgostilo število ljudi, ki so hiteli v službo in po opravkih. Skoraj nihče ni zavil levo, proti volišču. Nekaj sem jih ustavil in vprašal, kako to, da niso mimogrede odšli še na volišče. »Oprosti, prijateljček, mudi se mi,« je rekel moški srednjih let, kot bi mu nekaj prodajal. »Volila bom zvečer, nisem se še odločila, volila bom ali liberalne demokrate ali zelene,« mi je odgovorila mlada ženska. Večkrat sem se vrnil pred volišče. Nikoli nisem videl več kot dva, tri volilce. Veliko več jih je prišlo šele po sedmi zvečer.

Farageeva zmaga?

Povsod ni bilo tako. Na Otoku naj bi bilo na konservativce in premierko Mayevo jeznih tako veliko volilcev, da zmago na evropskih volitvah napovedujejo, kar je ironično, novi, komaj tri mesece stari brexitski stranki razvpitega evrofobnega evroposlanca Nigela Faragea, ki se petelini, kot bi že zmagal. »Če hočete brexit, morate voliti za brexit. Enkrat smo že, pa nas ignorirajo,« je nasmejan do ušes ob prihodu na svoje volišče dejal Farage, potem ko je ugotovil, da nikoli prej na tem volišču ni videl toliko volilcev.

Evropske volitve v Britaniji so mini brexitski referendum, volilni obračun probrexitskih strank, kot je Farageeva, in protibrexitskih strank, kot so liberalni demokrati in zeleni. Mnogi volilci so jezni tudi na levičarske laburiste, ker se niso jasno izrekli ne za ne proti. Zato so verjetno mnogi tradicionalni laburistični volilci – zaradi jezne brexitske zaslepljenosti – morda pomagali k vzponu desničarskih populistov, kot je Farage. Glasovnice bodo na Otoku začeli preštevati šele v nedeljo po deseti uri zvečer, ko bodo evropske volitve končane povsod po EU. Izide volitev, ki jih niso pričakovali, željno pričakujejo tako tisti, ki so jih razjezile, kot tisti, ki so se jih razveselili.