Dosmrtna zaporna kazen brez možnosti pogojnega izpusta je v Srbiji s sprejetimi spremembami kazenskega zakonika predvidena za huda kazniva dejanja, kot so posilstvo in umor otroka, nosečnice ali nebogljene osebe. Dosmrtna ječa je predvidena še za nekatera druga kazniva dejanja, kot so vojni zločini, politični atentati, ogrožanje ustavne ureditve in varnosti države ter dejanja organiziranega kriminala, pri čemer je za te predvidena možnost pogojnega izpusta po 27 letih prestane kazni.
Do zdaj je bila za omenjena dejanja predvidena kazen do 40 let zapora, nanjo pa je bil obsojen tudi Dragan Đurić iz Surčina, ki je leta 2014 ugrabil, posilil in brutalno ubil petnajstletno Tijano Jurić, po kateri so srbski mediji tudi poimenovali omenjene zakonske spremembe. Te predvidevajo še strožje kazni za povratnike, po novem sankcionirajo napade na odvetnike ter ogrožanje letalskega in pomorskega oziroma rečnega prometa.
Bojkot opozicije okrnil presojo
Spremenjeno zakonodajo je v 250-članski skupščini potrdilo 159 poslancev iz vrst vladajoče koalicije, srbske radikalne stranke in štirje predstavniki opozicije. S pobudo za bolj rigorozno kaznovanje se je sicer strinjala tudi večina preostalih poslancev, ki pa zaradi zdaj že polletnega upora proti predsedniku Aleksandru Vučiću bojkotirajo zasedanja parlamenta. Peticijo za najstrožje kaznovanje posiljevalcev in morilcev otrok ter nemočnih je predlani sprožil oče umorjene petnajstletnice Igor Jurić, podpisalo pa jo je več kot 160.000 državljanov. Jurić, ki se je udeležil skupščinskega zasedanja, je pozdravil odločitev poslancev, a hkrati obžaloval, da zakona niso izglasovali vsi in pokazali, da kruta smrt njegove hčere prinaša večjo varnost za vse, ki jih ogrožajo »predatorji«, kakršen je Dragan Đurić.
Poklicnega mesarja iz Surčina dekle ni poznalo, ugrabil jo je julija 2014, potem ko jo je zbil z avtom. Policija je našla njeno truplo šele, ko jo je do njega po dveh tednih odpeljal sam storilec. S tanko plastjo zemlje jo je zakopal na improviziranem smetišču 23 kilometrov stran od nogometnega igrišča v Bajmoku pri Subotici, kjer je izginila, ko se je po odhodu z ogleda nogometne tekme sama vrnila po pozabljeno jopico. Zato se spreminjajo tudi navodila o delu policije, ki mora v iskanje pogrešane osebe zdaj kreniti takoj ob prijavi, bolj jasna pa so tudi napotila o angažiranju posebnih enot.
Evropska konvencija zahteva možnost pogojnega izpusta
Po prijetju se je storilec izgovarjal na pijanost in da je dekle ponesreči zadel z avtom. Obtožnica pa ga je bremenila namernega trčenja v mladenko, poskusa posilstva in umora, ko mu to ni uspelo, ter prikrivanja trupla, za kar mu je sodišče leta 2015 odmerilo tedaj najvišjo možno kazen 40 let zapora.
Sodba, ki je sprva pomenila določeno uteho za Igorja Jurića, ni ublažila očetove bolečine, porodila pa se mu je zamisel, da Tijanina smrt ne bo zaman, če bo drastična zaostritev kazenske zakonodaje odvrnila potencialne bodoče zločince. Nedvoumno ga pri tem podpira večina srbske javnosti, ki je z njim delila agonijo ob izginuli in nato mrtvi hčeri.
Opozicijske poslance pa je zlasti zmotilo, da so ob za večino upravičenem dosmrtnem zaporu za morilce otrok in nemočnih spremembo kazenskega zakonika izkoristili za enake drakonske kazni pri obtožbah o delovanju proti ustavni ureditvi države in njeni varnosti, ki se jih da politično (zlo)rabiti.
Z zamudo se je oglasila tudi stroka. Sodnik prizivnega sodišča v Beogradu Miodrag Majić je dejal, da je »kardinalna sprememba kazenskega zakonika tako pomembna stvar, da se ne sprejema brez javne razprave« ter da dosmrtna ječa brez možnosti pogojnega izpusta predstavlja neposredno kršitev evropskih standardov. Še pred potrditvijo zakona se je namreč oglasil tudi Svet Evrope v Strasbourgu. Njegova komisarka za človekove pravice Dunja Mijatović, ki prihaja iz BiH, je Srbijo pozvala, naj znova premisli o zakonu. Evropska konvencija o človekovih pravicah sicer ne prepoveduje dosmrtne ječe, a določa, da mora obstajati možnost pogojnega izpusta.
