MOL je marca že tretjič zavrnila vlogo vizualnega umetnika in kiparja Alena Ožbolta za dodelitev umetniškega ateljeja, čeprav je upravno sodišče že dvakrat ugotovilo, da za zavrnitev ni izkazala zakonitih razlogov. Ožbolt je bil namreč na razpisu za oddajo umetniških ateljejev in prostorov v uporabo za kulturne in mladinske dejavnosti iz leta 2016 uvrščen na prvo mesto na prednostni listi.
Naknadno točkovanje
Ožbolta je na vrh prednostne liste sicer uvrstila strokovna komisija, ki jo je imenovala MOL, nato pa so »njegov« atelje na Svetčevi 1 oddali drugemu umetniku, kiparju Metodu Frlicu, ki ga na seznamu prednostnih upravičencev sploh ni bilo. Na MOL so nam že lani pojasnili, da je ta s seznama izpadel zaradi birokratske napake in da pri zadevnem ateljeju ni šlo za pomoto glede teh dveh kandidatov.
Toda ko se je Frličeva vloga vendarle »našla«, so se pojavile nejasnosti pri točkovanju. Najprej je bila njegova vloga ovrednotena s 135 točkami (Ožboltova s 150 točkami), ko se je Ožbolt pritožil zaradi nedodeljenega ateljelja in se spraševal o upravičenosti novega najemnika, pa so tri mesece in pol kasneje izdali sklep o popravi domnevne pomote ter Frličevo vlogo ovrednotili za 20 točk višje s pojasnilom, da prej niso upoštevali vseh nagrad. S 155 točkami je tako Frlic prehitel celo Ožbolta za pet točk. Ožbolt zdaj dvomi o legitimnosti celotnega postopka, saj ne le, da je ostal brez želenega ateljeja, ampak je ostal brez vsakršnega ateljeja. Med drugim naj bi na MOL naknadno spremenili režim točkovanja, da bi Frlicu nabrali dodatne točke za manj pomembne (stanovske) nagrade, s čimer so kompenzirali njegov zaostanek za Ožboltom, ki je prejemnik nagrade Prešernovega sklada (ta nagrada prinaša največ, 30 točk).
Osebna zamera?
Pravno gledano se primer Ožboltovemu odvetniku Dinu Bauku sploh ne zdi zapleten, tudi zakon je na tožnikovi strani, kar je že dvakrat potrdilo tudi upravno sodišče. A zdi se, da na MOL ni volje, da bi ravnali v skladu z napotki sodišča in primer rešili na zakonit način. Odvetnik se sprašuje, ali ne gre celo za osebno zamero do umetnika, saj se zdi, da bi MOL, seveda iz javnih sredstev, na koncu raje Ožboltu plačala odškodnino, tudi potencialno visoko, kot pa da bi mu oddala v uporabo kateri koli primeren atelje.
»Očitno so se odločili za taktiko zavlačevanja, ki ji gre na roko tudi praksa upravnega sodišča, da samo ne odloči dokončno, ampak zadevo vedno znova vrača MOL v ponovni postopek. Tam se potem vedno znova odločijo v nasprotju z razpisnimi pogoji in zakonom ter pošljejo umetnika spet nazaj na upravno sodišče. S tem poskrbijo, da bo obdobje trajanja uporabe sporno oddanih ateljejev pred dokončno odločitvijo že minilo. Umetnik bo takrat lahko zahteval le še odškodnino, medtem ko bo obdobje umetniškega ustvarjanja v primernem ateljeju zanj nepovratno izgubljeno,« meni odvetnik. Ožbolt trenutno ustvarja v neprimernih najetih prostorih.
