Po desetletju življenja v obalnem kraju Mojacar, ki leži 75 kilometrov od mesta Almeria, pa se je tako navadila sonca in pokrajine, da Andaluzije najverjetneje ne bi mogla več zamenjati za slovensko meglo, oblake in dež. Tudi zato, ker ima tam družino ter svojo pravno pisarno, v kateri večinoma britanskim priseljencem pomaga skozi pasti španske birokracije.
Monika Suša je kot pravnica pred odhodom v Španijo med drugim delala na ministrstvu za zunanje zadeve, prav v času, ko je Slovenija predsedovala Evropski uniji, in tedaj je veliko potovala. Kot mlada profesionalka si je zelo želela, da bi šla službeno v tujino. Toda zgodilo se je drugače. Na enem izmed svojih potovanj je srečala Španca, s katerim se je kasneje poročila in se preselila v Španijo. »Z ekonomskega vidika je bilo skupno življenje lažje začeti v Španiji,« pravi.
Na jug Španije je prišla poleti 2010, v času najhujše recesije. A to je ni ustavilo pri tem, da ne bi odprla svoje pravne pisarne. Pravzaprav ji je v začetku pomagala prav recesija. »Nimam španske odvetniške licence, ker bi morala narediti deset izpitov, ki predstavljajo osnove španskega pravnega sistema. Do sedaj si v Španiji nisem želela delati kot odvetnica, zavedam se namreč, da nikoli ne bom toliko obvladala jezika kot nekdo, ki je naravni govorec, tako da bi se težko kosala s španskimi odvetniki na ravni jezika.« Zato je našla svojo tržno nišo v pravni pomoči priseljencem, večinoma Britancem, ki jih vodi skozi špansko birokracijo pri urejevanju vse potrebne dokumentacije za njihovo bivanje v Španiji.
Britanski priseljenci so že desetletja večinsko prebivalstvo Mojacarja, v času recesije, ko so bile nepremičnine poceni, pa se je njihov prihod še povečal. Prihajajo tudi zdaj, ko je recesije konec. Monika meni, da se konec recesije v njenem kraju zadnji dve leti med drugim kaže v ponovnih investicijah in začetku gradenj novih stanovanjskih kompleksov in vil, tudi cene nepremičnin ne padajo več, temveč se zaznava počasna rast njihove vrednosti.
V kraju veliko tujcev
V Mojacarju je približno 65 odstotkov prebivalstva tujcev. Pred provinco Almeria, katere del je Mojacar, je po številu tujih prebivalcev le še Alicante. Ta del obale se je razvil prav zaradi turizma in prisotnosti Britancev. »Z njihovim prihodom je prej izjemno reven kraj, katerega obala je bila pred štiridesetimi leti popolnoma neposeljena, doživel neverjeten razcvet. Zato so Španci tu zelo odprti do Angležev.« Zaradi njih je zacvetel trg nepremičnin, saj iščejo vse – od majhnih stanovanj do samostojnih vil.
»Zanimivo je, da Britanci zelo pogosto po nekaj letih ali desetletju bivanja v Španiji nepremičnino prodajo, ker želijo nazaj v domovino. Navadno to storijo, ko se zavejo, da bodo kmalu potrebovali stalno zdravstveno oskrbo, in takrat želijo biti tam, kjer ni jezikovnih ovir in kjer bodo bližje svojcem.«
Na srečo je v bližini Mojacarja nacionalni park, tako da je veliko zemljišč nezazidljivih in kraj ni postal betonska džungla, kar se je zgodilo v nekaterih drugih španskih priobalnih skupnostih. Prav tako zakonodaja ne dopušča visokih gradenj (stavbe ne smejo biti višje od štirih nadstropij), tako da v kraju ni megalomanskih hotelov in nebotičnikov. Domačinov britanski priseljenci ne motijo. Zamerijo jim le, kadar vidijo, da se nekateri – tudi po desetih letih življenja v Španije – še vedno niso naučili osnov španščine.
Kmalu je spoznala, da je njena slovnično pravilna španščina daleč od andaluzijščine, ki jo govorijo v Mojacarju. »Ko sem prišla v Mojacar, sem bila prepričana, da znam špansko, a sem hitro spoznala, da ne razumem andaluzijskega narečja. Potrebovala sem približno pol leta, da sem usvojila andaluzijsko španščino.«
Vročekrvne Španke
Čeprav Monika v okolici ni našla Slovencev – razen Braneta Kastelica, ki ima v Mojacarju vikend – se ji zdi popolnoma samoumevno, da s svojim sedemletnim sinom in triletno hčerko govori slovensko: »Že od vsega začetka z njima govorim slovensko, tako da je zanju slovenščina nekaj, česar sta se naučila spontano in ju spremlja že od zibelke. Oba zelo dobro govorita materni jezik in v Sloveniji se z vsemi nemudoma pogovarjata slovensko. Res pa je, da sedaj med seboj v pogovoru včasih spontano preklopita v jezik okolja, se pravi španščino.«
Ne glede na to, da Monika tako dolgo živi v Španiji, še ni postala prava Španka, saj se še ni naučila plesati flamenka. Flamenko imajo Španke v krvi. »Spominjam se, kako smo na najini poroki občudovali soprogovo štiri- in osemletno nečakinjo, ki sta s svojo mamo plesali flamenko. Za španske svate je bil ta prizor nekaj popolnoma običajnega. Flamenko imajo v krvi, je tako močan del kulture kot v Sloveniji najbrž polka.« Ples pa seveda lepo sodi k značaju Špank, ki so, kot pravi, vražje in z njimi res ne gre zobati češenj. »Španski moški pa so zelo simpatični, džentelmenski, osvajalci … Kar pa ne pomeni, da so kasneje v zakonu boljši kot drugi,« se je zasmejala.
Pri Špancih se ji zdi najbolj pozitivno to, da je vse zelo sproščeno: »Živi in pusti živeti, bi lahko bil slogan življenja v Andaluziji. Zaradi kulturne sproščenosti bi življenje v Španiji verjetno zelo težko zamenjala za življenje v Sloveniji. Toplo podnebje oziroma prevladovanje sončnega vremena je zagotovo močno oblikovalo španski karakter in način življenja. Čisto drugače je, če se zbudiš in vidiš sonce, kot pa če zagledaš meglo.«
Prav zato, ker v Andaluziji praktično vedno sije sonce, tam sploh ne razmišljajo o tem, da bi spremljali vremensko napoved.
