Devetošolki Julija Srpčič in Špela Gorenc z osnovne šole Frana Metelka Škocjan sta v modro kovinsko skrinjico, ki je nekoč nekemu vojaku služila za hrambo streliva, previdno položili mnenja učencev o prihodnosti, svoje zapise o stanju v občini, državi, Evropi, šolsko in občinsko glasilo, kovanec za dva evra, telefon, znamke s podobo Ignacija Knobleharja in še nekaj drugih reči, ki zaznamujejo današnji čas. Skrinjico sta nepredušno zaprli in jo odnesli na šolsko zelenico ob kozolčku, kjer naj bi dobrega pol metra pod zemljo kot časovna kapsula čakala, da jo zanamci odprejo natanko čez dvesto let.
Čez dvesto let leteči avtomobili in dinozavri?
»Piše se leto 2018. V prihodnosti si predstavljam leteče avtomobile (na elektriko) in da bomo imeli še zmeraj veliko narave. In imeli bomo dinozavre,« je oktobra lani zapisal devetošolec Tim. Tudi devetošolka Neli meni, da bo življenje v prihodnosti zelo zanimivo in napredno. »Tehnologija bo še bolj pomembna kot danes in zelo se veselim spremljati, kaj se bo v prihodnosti zgodilo z našim svetom.« Takšne in podobne misli so oktobra lani ob šolskem kulturnem dnevu prelili na papir učenci škocjanske šole ter jih včeraj kot odsev današnjega časa zapakirali v časovno kapsulo. Da ne bi v prihodnjih letih in desetletjih pozabili na skrinjico, so županu Jožetu Kaplerju predali ključ, ki jo simbolično odpira, in zapisali koordinate zakopanega časovnega zaklada.
Z včerajšnjim dogodkom na šoli zaokrožujejo dva pomembna projekta – Od pšeničke do potičke, s katerim poudarjajo pomen ohranjanja kulturne in naravne dediščine, ter Drugačnost nas bogati, pri katerem razvijajo medkulturno učenje, strpnost in spoštovanje človekovih pravic. V modri skrinjici so ujeli duha današnjega časa, želijo pa si, da bi jo zanamci odprli leta 2219 in primerjali tedanje življenje z življenjem danes.
In zakaj prav čez 200 let? V Škocjanu letos praznujejo 200 let od rojstva velikega svetovnega popotnika, misijonarja in borca proti trgovini z ljudmi Ignacija Knobleharja. In ko so učenci šole, ki se ponaša tudi z nazivom Unesco šola, raziskovali življenje v njegovem času, je učiteljica zgodovine Patricija Haler prišla na idejo o časovni kapsuli. »Tako kot mi raziskujemo Knobleharja in tedanji način življenja, želimo, da bi tudi zanamci spoznavali, kako smo živeli mi,« pojasni Julija. »Takrat so živeli zelo skromno, v pomanjkanju, revščini, hkrati pa so bili zadovoljni s tistim, kar so imeli. Menim, da bosta čez 200 let tehnologija in znanost močno napredovali, odkrili bodo nove stvari, hkrati pa se bodo ozirali nazaj,« dodaja Špela.
»Vrednote izginjajo, toda v mladih je ogromno potenciala«
Kot pojasnjuje Halerjeva, so bili otroci nad idejo navdušeni. »Misli, ki so jih zapisali, so si zelo podobne. Večina je napovedala izjemen napredek tehnologije, v prihodnosti vsi vidijo predvsem leteče avtomobile,« pravi. Svoje misli o današnjem svetu je v obliki poezije v časovno kapsulo prispevala tudi upokojena profesorica pedagogike in svetovalna delavka Veronika Perše. »Vrednote, kot so poštenost, odkritost, dobrosrčnost, so v današnjem svetu kar nekam izginile. Toda hkrati vidim še mnogo potenciala v mladih, nikoli ne bom obupala nad njimi. V njih vidim vso prihodnost in lepoto za nazaj in za naprej,« pravi. »Moje sporočilo zanamcem pa je, naj prevzamejo vse tisto dobro, kar danes znamo, ter dodajo mnogo svojega in bodo še srečnejši.«
Ravnateljica Irena Čengija Peterlin je v svojem prispevku za zanamce najprej čestitala najditeljem. »Upam, da jim bo najdba pričarala duha časa, v katerem danes živimo, ter da se jim bodo zdeli naši zapisi zanimivi, koristni in predvsem poučni.« Zapisala je tudi misli o današnjem hitrem tempu življenja, o času nenehnih sprememb. »Pa tudi, da se v šoli trudimo ne le za znanje, ampak predvsem za medsebojne odnose, sprejemanje drug drugega, sprejemanje drugačnosti. Za konec sem dodala še dogodek, ki je letos zelo zaznamoval vse naše učence in zaposlene. Našemu devetošolcu Denisu so namreč novembra presadili srce in mu tako podarili novo življenje.«
