Jugoton je bilo podjetje, zaradi katerega se je jugoslovanski socializem razlikoval od ruskega.
Ruski najstniki niso mogli kupovati zahodnjaške glasbe doma, jugoslovanski pač. Kar je poudarila tudi Sanja Bahrah-Krištofić, soavtorica razstave: »Jugoslavija je bila po razhodu z informbirojem edina država vzhodnega bloka, ki je dovoljevala to vrsto zahodne kulture.« Govorniki na odprtju so bili predstavniki muzeja Bistra, ministrstva za kulturo in tehničnega muzeja Nikola Tesla iz Zagreba. Kjer so si razstavo omislili in v nekaj večjem obsegu gostovali že v Beogradu in Sarajevu.
Razstava ni velika, pregledati se jo da v manj kot uri, glavnino sestavljajo panoji, na katerih so z besedili in fotografijami predstavljeni mejniki Jugotona, na ogled je tudi nekaj stare studijske opreme in primerki gramofonov iz začetka šestdesetih. Med drugim Manuela, prvi jugoslovanski namizni gramofon, izum Iskre iz Sežane. Izmed fotografij izstopa tista, na kateri Veljko Despot, urednik licenčnih izdaj Jugotona, leta 1976 predaja tako imenovano zlato ploščo Paulu McCartneyju. Jugoton je od sredine sedemdesetih naprej pokrival približno 75 odstotkov osrednje svetovne pop produkcije.
Političnost založništva
Najbolj oblegan človek med zbranimi je bil Siniša Škarica, od leta 1974 urednik v Jugotonu, kasneje tudi urednik v Croatia Records, v kar se je Jugoton leta 1991 preimenoval. Škarica je kot avtor več knjig, v katerih je popisal zgodovino jugoslovanske pop glasbe, dejansko glavni biograf podjetja. Ker razstava ne ponudi odgovora, zakaj se je največ gramofonskih plošč produciralo v Zagrebu in ne recimo v Beogradu, ki je bil vendarle največje in tudi glavno jugoslovansko mesto, smo pri prisotnih poskusili zvedeti predvsem to. Tako tudi pri Škarici: »Vprašanje je logično, a tudi odgovor je takšen. Zagreb je bil kulturno središče na teh prostorih. Seveda bi se dalo to reči tudi za Ljubljano ali Beograd, vendar je Zagreb vendarle v sredini. Poleg tega je bil močno industrijsko središče. Že leta 1920 so v zagrebškem podjetju Edison Bell Penkala izdelovali gramofonske plošče, pri čemer je zadeva vezana tudi na Ljubljano, kajti družina Križanec, ki je v tistih časih trgovala s ploščami, se je sredi tridesetih let iz Ljubljane preselila v Zagreb in tam ustanovila podjetje Elektroton, iz katerega je po nacionalizaciji izšel Jugoton. Jugoton kot tak obstaja od leta 1947. Tako je bilo odločeno z odlokom zvezne vlade tedanje FNRJ. Zagotovo je bila pri tem, da je bil glavni v državi Jugoton, vmešana tudi dobra politika. Kajti Beograd je brez nadaljnjega imel ambicije, da bi prevzel primat. V začetku 50. let so pri Radiu Beograd ustanovili Jugodisk, založbo, ki je bila po politični odločitvi zaprta po treh letih delovanja, kompleten katalog izvajalcev je pa prestopil k Jugotonu. Slavko Kopun, generalni direktor Jugotona med letoma 1947 in 1977, je bil eden od treh najmočnejših direktorjev Jugoslavije, v rangu direktorja Energoinvesta iz Sarajeva.«
Do pojava konkurence leta 1959, ko so v Beogradu ustanovili založbo PGP RTB, je bil Jugoton v Jugoslaviji monopolist. Pojav PGP RTB je med jugotonovci sicer izzval zaskrbljenost, saj so predvsem narodnjaško usmerjeni srbski pevci prestopili v Beograd, vendar pa je, kot poudarja Krištofićeva, v zabavni glasbi Jugoton ostal številka ena. V Zagrebu so izdelovali 60 odstotkov vseh gramofonskih plošč v državi, na vrhuncu je podjetje zaposlovalo 400 ljudi. Kot pravi avtorica razstave, je bil Jugoton prototip socialističnega velikana, tovarna s svojo ambulanto, športnimi igrišči znotraj tovarniškega kroga, z lastno avtobusno linijo za prevoz delavcev in podobnimi ugodnostmi. Na en vložen dinar naj bi jih podjetje naredilo 6 oziroma 8.
Mitski in zlati časi
Številke naklad pop glasbe v nekdanji državi so nemalokrat v območju mitov. Predvsem v miljeju balkanske folk glasbe krožijo zgodbe o milijonskih nakladah, čeravno se po drugi strani ve, da so Avseniki vsega skupaj (doma in na tujem) prodali prek 30 milijonov nosilcev zvoka. Pri čemer je zanimivo, da je prvi posnetek v stereo tehniki, ki ga je Jugoton naredil, posnetek skladbe Tam kjer murke cveto ansambla Avsenik iz leta 1958. Škarica pravi: »Jugo narodnjaki so na plošče tiskali 'trojna diamantna' zato, da so s tem reklamirali plošče. Kot reklamni trik. Zato ne verjamem njihovim številkam. Največji posamični uspeh Jugotona je v vsakem primeru plošča Daniel, jugoslovanskega evrovizijskega zmagovalca Daniela Popovića s pesmijo Đuli. Po naših podatkih se je tiste plošče prodalo 717.000 primerkov, k temu je treba prišteti še 80.000 primerkov majhnih singl plošč, čeprav so male plošče kot format v tistih časih že izumirale.«
Za malimi ploščami so začeli izumirati tudi drugi klasični nosilci zvoka. Zlata plošča je naziv za plošče, ki se prodajo prek določene meje, to, kako so se te meje spreminjale, pa o glasbenem poslu nekoč in danes govori samo po sebi: »Najbolj uspešno leto je bilo 1983, ko je bilo vsega skupaj natisnjenih 20 milijonov primerkov plošč. No, če je v 80. letih plošča dobila naziv zlata, ko je bila prodana prek 50.000 primerkov, ali v 60. letih, če se jo je prodalo prek 25.000 primerkov, je danes CD zlat, če se ga proda prek 3000 primerkov,« je bil nazoren Škarica.
Gre torej za razstavo o tako imenovani boljši preteklosti. O časih, ko se je običajen živelj vozil v fičotih Goran Bregović, šef Bijelog Dugmeta, enega ključnih Jugotonovih ansamblov, pa je vozil jaguarja. V petek se je v Bistro z njim službeno pripeljala zgolj odposlanka slovenskega ministrstva za kulturo.
