Paradni konj televizijske mreže HBO s šesto epizodo osme sezone ostaja zvest zapovedim serije in poslednjič premeša karte na Zahodnjem. Potem ko je v tretjem delu skoraj padlo Zimišče in je v predzadnjem dejanju z(a)gorel še dubrovniški Kraljevi pristanek, izvemo, kdo naposled zasede prestol sedmerih kraljestev. Zadnji korak je v skladu z najboljšimi trenutki serije manj akcijski. Protagonisti spoznajo posledice pokola in žalujejo za padlimi ter so se prisiljeni soočiti z vojne željno Daenerys (Emilia Clarke). Kot Tyrion Lannister znova navduši Peter Dinklage, ki s svojim igralskim vložkom docela ujame vzdušje poetičnega sklepnega dejanja. Zadnja epizoda nikakor ne zmore prikriti scenarističnega primanjkljaja sezone, vendar popravi vtis, ko v prvem planu posreduje bridko spoznanje o tem, kaj prinaša konflikt med skrajnostmi in kaj naposled vzame vojna, hkrati pa se vnovič zasveti Martinova misel, da ni nič le črno ali belo. Le nepopisan list. Ko bi le vsaka serija imela zmaje.
Glave so padale, prav tako rekordi
Igra prestolov skozi leta ni postavljala mejnikov zgolj v številkah gledanosti – zadnji del si je v ponedeljek ogledalo rekordnih 19,3 milijona gledalcev –, ampak tudi v zbranih emmyjih (skupno 47), vmes pa govorila o oblasti, dolžnostih, dvornih prevarah in ljubezni. Umirali so tako idealisti kot sadisti, poroke so bile krvave, sinovi so morili očete, hkrati pa je bil svet Zahodnjega tako otipljivo izdelan in zavezan prepričljivim zgodbam o besednih in dejanskih bitkah za železni prestol, da ga je bilo težko ne vzljubiti. Se potopiti v vizijo očeta serije Georgea R. R. Martina, ki je sanjal o brezmadežnih, Dothrakih, kraljevi gardi in nočni straži. O belih hodcih in zmajih, o Lannisterjih, Targaryenih in Starkih.
Draž serije ni bila le v skrbno spisanih scenarijih, katerih mojstrske povezave smo uvideli šele skozi leta, temveč v uravnoteženju produkcijsko zahtevnih, epsko režiranih bitk ter na drugi strani zapletenih medosebnih odnosov, zavezništev, sovraštev in malih intimnih trenutkov, ki se jih je v devetih letih, osmih sezonah in 73 epizodah nabralo resnično veliko. Genialnost je bila vedno v podrobnostih. V čudovitih dialogih, v skrbno premišljenih političnih igricah, ki so se nemalokrat končale s šokantno smrtjo oboževanih likov. Težko je pozabiti občutek, ko v prvi sezoni postane jasno, da bo Ned Stark nepreklicno umrl. Ko smo zrli v obupana obraza njegovih hčerk Arye in Sanse ter spoznali, da lahko pade tudi glava Seana Beana.
Upravičeno kritizirana osma sezona
Nekoliko drugače je bilo sicer z vidika spretnega pisanja v osmi sezoni. Ustvarjalcema Davidu Benioffu in D. B. Weissu, ki sta v preteklosti znala zaplete pisatelja iz New Jerseyja smiselno prirediti televizijskemu formatu, je pošla sapa. Ne le zaradi tega, ker je serija prehitela knjižno predlogo, ampak tudi na račun »preštevilnih« zgodb in podzgodb, očitno zapostavljenih zaradi neizbežnega sklepa, ki se je moral zavrteti okoli najpomembnejših akterjev. Serija je v veliki meri izgubila adut nepričakovanega. Valu kritik na družbenih omrežjih je sledila celo peticija o ponovnem snemanju zadnje sezone, ki jo je podpisalo že več kot milijon (ne)navdušencev. Bistvo spletnega negativnega odziva ni toliko nestrinjanje z razpletom dogodkov ali iluzija, da bi se remake osmice ob 90-milijonskem proračunu dejansko lahko zgodil, temveč razočaranje nad odločitvami in karakternimi spremembami osrednjih figur, ki so bile v primerjavi s prejšnjimi sezonami slabše izdelane. In kopica nedoslednosti, ki niso ušle najpozornejšim.
Ali bi dodatna sezona rešila naštete težave, je lahko le ugibanje. Martin je dejal, da bi bilo potrebnih še pet sezon, če bi želeli biti povsem zvesti dogodkom iz dveh knjig, ki ju še piše. Seveda k utišanju kritik ni pripomogla v kadru pozabljena Starbucksova kava, kot verjetno tudi ne plastenka vode, vidna v zadnji epizodi, a to je, vsaj ko govorimo o tehničnem aspektu, dlakocepstvo. Osupljiva kinematografija je namreč v povezavi z nezgrešljivo glasbeno podlago nemškega skladatelja Ramina Djawadija ustvarila unikatno avdiovizualno podobo serije, h kateri se bomo v prihodnje zlahka vračali. Serija je za male zaslone ne glede na konec vendarle nekaj monumentalnega, tako z vidika produkcije kot kakovostne vsebine.
Ni pa s tem konec ekranizacij zgodb iz bogatega univerzuma fantazijske sage Pesem ledu in ognja. V fazi pisanja scenarija sta za zdaj dva projekta, tretjega, povedno imenovanega Dolga noč, ki bo spregovoril o nastanku belih hodcev, pa začnejo snemati že poleti. HBO seveda ni nor, da bi izpustil gos, ki leže zlata jajca. Gledalci pa bomo upali, da se bodo pri televizijski mreži držali Tyrionovih besed, ki v zadnji epizodi prav po martinovsko ugotavlja, »da ni na svetu nič močnejšega od dobre zgodbe«.
