Veliko kritik je bilo že izrečenih o tej gradnji, tudi javnih, in veliko očitkov tistim, ki so to zgodbo zakuhali. Tudi prva položnica na račun proračuna države je že padla. Nič pa še ni slišati, vsaj ne v javnosti, da pa bi jih kdo za vse storjene neumnosti (na občini ali državi, odvisno od tega, komu se dokaže nestrokovnost) dobil po prstih ali prevzel kakršno koli odgovornost, subjektivno ali objektivno.
V blejskem občinskem glasilu je bil zapisan naslednji argument, citiram: »Nekateri zgodovinski viri pravijo, da je Mlino dom za pletnje že od 12. stoletja naprej.« In sledi še citat iz intervjuja z županom prav tam: »Občina je obnovila pristan za pletnje na Mlinem, ki je tam po nekaterih virih že od 12. stoletja.« Čisto subjektivno menim, tudi zaradi vseh soglasij, ki jih je občina že zbrala, da je to ena tistih zgodb, v katerih (skoraj) ne gre dvomiti, da imajo naši veljaki na občini »bolj prav« kot gradbena inšpektorica. Namreč: kdo pri zdravi pameti lahko oporeka zgodovinskim virom in dejstvom, ki segajo vse do daljnega 12. stoletja? Na dan z njimi, takoj, že včeraj bi jih morali pomoliti inšpektorici, državni uslužbenki, pod nos, jo poučiti o njeni nevednosti in ji pokazati, kako hudo se moti. Kako naj se razumen človek ne strinja z mnenjem občine, da je bilo vzdrževalna dela nujno opraviti, saj gre (spet navajam) »za investicijsko-vzdrževalna dela na pristanu, starem nekaj sto let«.
Resnično, inšpektorico bi bilo treba povprašati o tem, upravljalca pristana pa po odgovornosti, saj je preprosto nepredstavljivo, da se je z vzdrževalnimi deli čakalo tako dolgo, da je od pristana v jezeru ostalo le nekaj pilotov in tramov na obali. Dober gospodar svojo lastnino redno vzdržuje tudi zato, da se izogne nesmiselnim stroškom, ki sledijo slabemu vzdrževanju objekta. No, ja, hvala bogu je zdaj, najbrž po zaslugi lokalnih uradnikov, drugače in smo se, po srečnem naključju, božji previdnosti ali po posredovanju Marije, zavetnice otoka, kar niti ni pomembno, najbrž že uspeli izogniti večjim težavam za čisto sprejemljivo ceno. Za nekaj stoletij dolgo sušo pri vzdrževanju pristana tudi 160.000 evrov, kolikor je bilo tokrat vloženih v njegovo vzdrževanje, niti ni tako visok ali celo pretiran strošek. Precej slabše bi jo najbrž odnesli, če pristana ne bi obnavljali in bi ga morali zgraditi povsem na novo. Seveda z vsemi potrebnimi papirji in dovoljenji vred.
Malček gandijevska se sliši le odločitev občinskih služb in župana, da občina glede na tako močne argumente, ki jih očitno ima, in glede na vsa zbrana soglasja ne bo šla v spor z državo in bo namesto tega skušala »urediti vse potrebno, da bo pridobila gradbeno dovoljenje« (pa saj je, kot sama pravi, to že storila!). Pretrda je moja buča, da bi vso to kolobocijo razumel: imamo močne, zgodovinske argumente in jih ne uporabimo, imamo zbrano kopico soglasij in z njimi ne podkrepimo svojega prav. Imamo primer, ko je v izogib večji škodi treba ukrepati takoj, intervencijsko, pa se raje uklonimo državi, ki očitno ne ve, kaj počne. Še najbolj se mi ob vsem tem smili župan, ki je bil (menda) povsem po krivici kaznovan, ko je v lokalnem časopisu takole potožil: »Žal naši interpretaciji del (verjetno dokazov, op. av.), ki smo jih opravili z vsemi potrebnimi dovoljenji, ni sledila gradbena inšpektorica.« Toliko o tem, koliko v naši državi veljajo »vsa potrebna dovoljenja«.
Žalosti tudi dejstvo, da so naši predniki v 12. stoletju in vseh minulih stoletjih za tem pošteno zamočili in zgradili varen pristan zgolj za 11 pletenj (s to številko so nam postregli tisti, ki poznajo dejstva), za kolikor smo zdaj obnovili pristan, in se niso bolj potrudili in na Mlinem zgradili pristan še za kakšno pletnjo več. Le zamislimo si lahko, kako luštno bi bilo, če bi že takrat razmišljali bolj daljnovidno, tako kot razmišlja naša oblast zdaj, in zgradili pristan za vse »vadje« (to je čolne; v dialektu starih Blejcev vadja pomeni ladja), ki danes plavajo »po jezeru bliz Triglava«, sem in tja. Nekateri registrirani, drugi ne.
Emil Brence, Bled
