Bil je eden petkovih večerov, na Pogačarjevem trgu so začeli pospravljati Odprto kuhno in Prešernov trg se je polnil s tistimi, ki so se od tam poslovili, in onimi, ki so prihajali v stari del Ljubljane, zato da bi proslavili konec delovnega tedna. V takih dneh človek razume zavist prijateljev iz bližnje tujine, ki pravijo, kako lepo je, če mesto ne umre po peti uri popoldne. Običajno se je takrat lepo sprehoditi do Čopove in užiti zvok mesta, ki se prebuja v svoj večerni utrip.
A ta petkov večer je bil drugačen. Harmonikarju, ki za mostom ves teden navija domače, je skupina mladcev z istim inštrumentom, pa še s saksofonom in trobento...