Konec je. Sedaj lahko kot pravi kavčarji pričnemo secirati, kaj je bilo dobro, slabo ali grdo med devet let trajajočo potjo Igre prestolov. Povsem legitimno je priznati, da ste v vsem preprosto uživali. Sodeč po odzivih družbenih omrežij in peticiji za ponovno snemanje zadnje sezone, pa to stališče ne bo prevladovalo.
Vseeno se zdi, da ogromno nezadovoljstva sledi iz osebnih razočaranj, ker se zgodba ni odvila povsem po pričakovanjih ali željah posameznih gledalcev. Potem so tu še vsi starši, ki so otrokom dali ime Khaleesi ali kaj podobnega. Nekaj kritik gre tudi na račun domnevno nepoštenega odnosa serije do žensk in manjšin. Morda legitimno, čeprav se je treba vprašati, koga zares kritiziramo – serijo oziroma avtorje ali svet, ki so ga prikazali? Oboje ni vselej isto.
Nedoslednosti in hitenje
Na spletu se je sicer pojavila zanimiva razlaga, da sta nas minuli sezoni zmotili, ker so avtorji spremenili slog pisanja. Večino sezon naj bi se posvečali razvoju likov, vsi dogodki pa naj bi tedaj sledili naravnim odločitvam prav teh. V zadnjih dveh sezonah naj bi nasprotno pričeli like oblikovati v skladu s potrebami zgodbe oziroma njenega sklepa. Morda res. Vsekakor se je likom marsikaj zgodilo oziroma jim je bilo marsikaj prizanešeno, ker je to zahteval načrt avtorjev. Še bolj močan pa je vtis, da so scenarije posameznih delov ali celo prizorov znotraj delov pisali povsem različni avtorji, ki med seboj niso komunicirali, nato pa je nekdo napisano na hitro združil, nikdar prebral niti odpravil nedoslednosti ter zadevo predal snemalnim ekipam in igralcem. Sledi tega najdemo na vseh koncih. Ko Tormund v četrtem delu 8. sezone hvali Jona, ker je splezal na zmaja, in pozabi, da je tudi sam sezono prej storil enako, med begom pred belimi hodci. Ko Euron Yari razlaga, da mu je na ladji dolgčas, ker je posadki odrezal jezike, nakar se nekaj delov kasneje ta ista posadka med seboj pogovarja. Da o tem, da so avtorji v sedmi sezoni preprosto pozabili, kolikšna je razdalja med deželami onkraj Zidu in Zmajevim kamnom, niti ne govorimo.
To in še mnoge druge nedoslednosti so bistveno vplivale na zmožnost vživljanja v ustvarjeni svet. Svoje pa je dodal še šprint do konca zgodbe po liniji najmanjšega odpora. Vprašanje, kako bi izpadla serija, če bi imeli dodatnih sedem delov? Daljši deli namreč niso bistveno poglobili zgodbe. Prva dva dela 8. sezone smo porabili za prijateljevanje in nekaj malega za gojenje napetosti med Sanso in Daenerys. Dva dela sta bila skoraj izključno akcijska. Dva dela pa sta bila pretežno pogovorna. Pri čemer nista ponudila bistveno več dialogov, temveč predvsem bolj dolgovezenje.
Zanimivi konci, a klavrna pot do cilja
Če razplet pogledamo zgolj na papirju, navkljub naštetemu, niti ni slab, si ga pa ustvarjalci zagotovo niso prigarali. Zanj so se preprosto odločili. Kar je odločilno. Zgodb ne sodimo toliko po zaključkih kot po poteh, ki so nas tja pripeljale. Močno kritiziran konec za Jaimeja in Cersei je sicer dober. On umre v rokah ženske, ki jo ljubi. Da v zgodovino ne bodo šla zgolj njegova nečastna dejanja, pa je poskrbela prva poveljnica kraljeve garde Brienne. Cersei medtem doživi najbolj poetično možno smrt. Kdor je pričakoval, da se bosta z Daenerys udarili kot Hektor in Ahil, ni pri pravi pameti. Ona ni bojevnica, temveč pooseblja sistemsko moč in koruptivno vladanje. Da se je nanjo dobesedno zrušila zgradba, ki simbolizira sistemsko moč, ki jo je s svojim slogom vladanja spodkopavala, je v resnici genialno.
Da Daenerys ne more biti odrešiteljica, je tudi nujno. Preveč je uživala v lastnem kultu osebnosti. Prizor, ko so jo v tretji sezoni nosili po rokah, je bil neokusen že tedaj. Na koncu pa je po tem kultu tudi preveč hlepela. Četudi bi bil zgrajen iz strahu namesto iz ljubezni. Njena zgodba je bila mišljena kot svarilo, naj ne zaupamo odrešenikom, ki imajo moč za hitre rešitve oziroma nagle družbene spremembe. Njena smrt pa tudi ni bila posneta slabo.
Zadovoljni smo lahko celo s koncem za Jona Snega oziroma Aegona Targaryena. V Daenerys je do zadnjega hipa poskušal najti odrešilno bilko, a te ni bilo. Za kazen ni postal kralj. To v resnici nikdar niti ni bila njegova želja. Poslali so ga k Nočni straži, glede na videno, pa ni nujno, da bo tam ostal. Zelo verjetno bo do konca dni užival v družbi Tormunda in morda v tretje končno našel ljubezen, ki se ne bo sklenila v nasilni smrti. Pobožal pa je tudi krvovolka Duha.
Sploh vedo, kaj je Bran?
Zabavno življenje najverjetneje čaka Aryo, ki je med obiskom gorečega Dresdna očitno ugotovila, da ubijanje ni tako zabavno, kot se ji je sprva zdelo, ter da življenje ponuja še mnogo več. Najbolj zanimiv razplet pa smo dobili pri izbiri novega kralja. Proti vsem pričakovanjem je to postal Bran. V zameno se je moral odpovedati Severu, a to v tem hipu niti ni pomembno. Vlada mu njegova sestra Sansa, tako da je vse še vedno »v družini«.
Kako nizko je padla serija, pa je razkril neprijeten občutek, ko se je za hip zdelo, da so avtorji povsem resno mislili z demokratizacijo družbe. Glede na nedoslednosti zadnjih dveh sezon hkrati ni jasno, če tudi zares vedo, na kaj so s končno odločitvijo obsodili Zahodnje.
V teoriji bi po Branovi smrti deželni veljaki izbrali naslednjega kralja, a ni nujno, da se bo to zgodilo. Bran zna namreč biti nesmrten. Kot je storil Trooki krokar pred njim, lahko svoje življenje vsaj občutno podaljša s simbiozo z enim od belih dreves. Poleg tega vemo, da zmore svojo zavest preseliti v druga telesa. Ptičja, volčja, človeška, morda tudi zmajska. Pred smrtjo tega telesa se lahko torej preprosto preseli v novo telo s podobnimi sposobnostmi. Vprašanje, če ni prav to storil prejšnji Trooki krokar in da Bran, kot opozarja že ves čas, resnično ni več (zgolj) Bran?
Zahodnje torej ni dobilo novega kralja, temveč božanskega cesarja, ki je močno podoben božanskemu cesarju Letu II. iz znanstveno fantastične serije Sipina (Dune). Tam se je situacija za človeštvo sprva za nekaj tisoč let precej poslabšala, preden je še nekaj tisočletij kasneje postala boljša. Bo tudi tu tako? Morda bo to razkrila ena od številnih serij iz sveta Igre prestolov, ki jih snema HBO. Kot rečeno, nismo pa prepričani, da se resničnih razsežnosti zaključka zavedajo avtorji serije sami.
