Umrl je Niki Lauda: Nikoli ni varčeval z besedami

Krute besede so se mu vrnile kot bumerang

Niki Lauda se je rodil leta 1949 na Dunaju v sorazmerno dobro situirani družini, ki o njegovem dirkanju, ki se je zbudilo že v mladostnih letih, ni hotela veliko slišati. Zato je na skrivaj podrl nekaj dreves v gozdu, ki je bil last družine in si za ta denar kupil minija ter začel dirkati. Preden se je dobro zavedal, je bil že član Ferrarija, njegov vzpon na vrh pa so prenesli tudi na filmski trak v filmu Rush. Samega filma nikoli ni povsem resno komentiral, ker je vedel, da je to le film. Dejstvo pa je, da je imel v hudi nesreči leta 1976 na Nürburgringu veliko srečo. V tistem norem času dirk v sedemdesetih je bil seks še varen, dirkanje pa nevarno. Ko je v Zandvoortu leta 1973 v gorečem dirkalniku umrl Roger Williamson, so Lauda in ostali dirkači, namesto da bi pomagali, mirno vozili mimo goreče razbitine.

Na vprašanje, zakaj ni ustavil in pomagal, je dejal: »Plačan sem, da vozim, ne da parkiram.« Krute besede, ki so se mu vsega tri leta kasneje vrnile kot bumerang. Ko so ga ostali dirkači potegnili iz njegovega razbitega ferrarija, hudo poškodovanega zaradi opeklin in s poškodbami pljuč, so mu s tem rešili življenje. Kasneje so ga novinarji spomnili na njegove besede iz Zandvoorta ter dodali, da je lahko vesel, da so nekateri dirkači pa vseeno plačani tudi za parkiranje. Tedaj je Lauda iskreno priznal: »Takrat sem povedal eno največjih neumnosti v mojem življenju. In tega nikoli ne bom mogel popraviti, lahko se le vsakič znova opravičim.«

Zlomljen odnos z Enzom Ferrarijem

Po nesreči na Nürburgringu, ko je komaj preživel, se je Lauda presenetljivo hitro vrnil na dirke. A je na zadnji preizkušnji sezone v Fudžiju v močnem dežju zaradi težav s prekomernim solzenjem, zaradi ognja je imel poškodovane veke in solzne žleze, zapeljal v bokse in izstopil iz dirkalnika. S tem je naslov prvaka prepustil Jamesu Huntu. Takrat se je dokončno zlomil njun odnos z Enzom Ferrarijem. Enzo je bil namreč mnenja, da je čast za vsakega dirkača, da dirka za Ferrari, in če je treba, v tem dirkalniku tudi pusti svoje življenje. Niki ga je skoraj, zato je zapustil ekipo ter se nekaj sezon kasneje poslovil od formule 1.

Bil je tudi pilot, ustanovil je lastno letalsko družbo, ki pa je imela obilo težav. Kasneje je v enem od najinih intervjujev dejal: »Osvojiti tri naslove svetovnega prvaka v formuli 1 je bil mačji kašelj v primerjavi s tem, kar sem doživel v letalskem poslu. Tako krutega in naravnost uničujočega okolja do takrat nisem poznal, ne glede na to, kaj vse sem doživel v dirkalnikih formule 1.«

Zato se je vrnil v formulo 1 k McLarnu za takrat bajeslovnih tri milijone dolarjev letne plače in leta 1984 postal prvak. Tretjič v karieri, s pol točke prednosti pred Alainom Prostom. Po tem se je spet posvetil letalski družbi, a ko je njegovo letalo leta 1991 strmoglavilo na Tajskem, se je začel počasen in mučen konec te družbe. Zato se je Niki kasneje spet vrnil v formulo 1 kot vodja ekipe in svetovalec. Ter spet ni varčeval z besedami. Ko so namreč testnega dirkača Jaguarja Tomasa Scheckterja, mimogrede, to je sin nekdanjega prvaka Jodyja Scheckterja, ujeli v Angliji v objemu prostitutke ob cesti, ga je Jaguar takoj postavil pred vrata. Niki pa je v najinem pogovoru zelo slikovito dejal: »Tomas se je sam odkavsal iz formule 1.«

Posledice nesreče čutil vse življenje

Nekaj let kasneje je prišel k Mercedesu kot svetovalec. Takrat je bila ta ekipa daleč od tiste, ki jo poznamo danes. Z vztrajnostjo in odlično sposobnostjo dela z ljudmi – znal je tudi močno udariti po mizi in reči besede, ki jih dirkači niso želeli slišati – je celotno ekipo zapeljal v neko novo smer. Smer, ki jo danes poznamo kot »srebrno formulo 1«.

Zaradi opeklin po glavi je Niki od nesreče dalje vedno in povsod nosil značilno rdečo kapico in jo tudi dobro tržil s sponzorskim napisom. Če je kateri dirkač odpeljal zelo dobro dirko, jo je Niki znal v znak spoštovanja tudi sneti z glave, kar pa se ni dogajalo prav pogosto. Posledice nesreče z Nürburgringa pa so se mu vlekle skozi celotno preostalo življenje, opekline so bile še najmanjša težava. S starostjo so se začele kazati posledice poškodb pljuč, saj je nekaj minut v gorečem dirkalniku vdihoval strupene pline, avgusta lani pa so mu presadili pljuča in od takrat dalje ni več obiskoval dirk.

»Zapustil nas je vizionar in prijatelj«

Po osvojitvi naslova prvaka »njegovega« Lewisa Hamiltona se je še javil z video sporočilom. Želel je priti na zadnjo dirko sezone, a mu zdravje tega ni več dopuščalo. »Z Nikijevo smrtjo nas ni zapustil le junak formule 1, ki se je v ta kruti šport vrnil na najboljši možni način, ampak nas je zapustil tudi vizionar in prijatelj, ki je znal reči bobu bob. Vsakemu članu ekipe je znal nam v obraz povedati, kar mu je šlo. Sprva je bil marsikdo užaljen, a je čez čas videl, da je imel Niki prav. Zelo bomo pogrešali njegov glas razuma,« pa je ob smrti sonarodnjaka in prijatelja ter sodelavca povedal vodja ekipe Mercedes Toto Wolff.

Z Nikijem je namreč res odšel še eden zadnjih predstavnikov neke dobe, ko se je živelo hitro in umiralo še hitreje. Formula 1 vsekakor ne bo več povsem taka, kot je bila do sedaj. Kljub ostremu jeziku je znal tudi priznati svoje napake, zato je v očeh mnogih dobil še nekaj dodatnih »točk«.

Niki Lauda je umrl minuli ponedeljek v krogu svoje družine na Dunaju in zapustil ženo ter leta 2009 rojena dvojčka Mio in Maxa. Iz prvega zakona z Marlene je imel dva sinova, Lukasa in Mathiasa, imel pa je še enega sina v izvenzakonski zvezi.