Berlinska umetniško-aktivistična skupina pod vodstvom 39-letnega nemško-švicarskega filozofa in akcijskega umetnika Philippa Rucha je uradno zanikala namige, da je sedemurni posnetek bahaštva dveh najvidnejših predstavnikov avstrijske FPÖ Heinz-Christiana Stracheja in Johanna Gudenusa pred domnevno nečakinjo ruskega oligarha med letovanjem na španski Ibizi leta 2017 njihova stvaritev. Navkljub temu so ob za zdaj še nerazkritem avtorstvu nedvomno pristnega posnetka, katerega dele sta v javnost po skrbnem preverjanju spravila nemška časnika, mnogi zaslutili dejavnost »bojne enote za boj proti nečlovečnosti«, kot svojo udejstvovanje opisuje prav Zentrum für politische Schöhnheit (Center za politično lepoto), ko idejo aktivističnega umetniškega širi globalni prostor. Z njo so, denimo, lani obiskali tudi Slovenijo, ko je nova pošta pripravila delavnico oziroma t. i. »aktivistični laboratorij«. Tam je ena od vodilnih članic centra Cesy Leonard razložila, da niso niti običajni umetniki niti tipični aktivisti, ampak »radikalni humanisti«.
Začetki njihove dejavnosti segajo v leto 2009 in prve akcije pred berlinskim parlamentom, ko so med drugim pred njega pripeljali (lažno) letalsko bombo iz druge svetovne vojne. Z njo so opozarjali na dejstvo, da se krematoriji v nacističnih taboriščih zaveznikom niso zdeli potrebna tarča, čeprav so vedeli, čemu služijo, ter da so podobno dovolili tudi genocid v Srebrenici, v kateri je z zbiranjem 8372 parov čevljev skupina načrtovala oblikovanje »stebra sramu« v podobi črk UN kot kratice za Združene narode. Pravijo, da trenutek za njihovo umetniško akcijo nastopi, ko politika zataji, in tak je bil tudi ob obletnicah padca berlinskega zidu, ko so po Evropi zrasli novi v obliki ograj z rezilno žico. V enem od svojih projektov so se odpravili nad ograjo v Bolgariji, a jim je tamkajšnji performans preprečila bolgarska policija.
Umetnost kot aktivizem
Za najbolj odmevno stvaritev je Center poskrbel pred dobrima dvema letoma, ko je pred oknom domovanja vodje nemške skrajno desničarske alternative za Nemčijo (AfD) v Turingiji Björna Höckeja zaradi njegovega nasprotovanja pomniku nacističnega pomora Ju,ov v Berlinu postavil njegovo miniaturno repliko. V ta namen so za sedem let najeli sosednjo hišo in repliko betonskih blokov postavili na dvorišče v skladu z nemško zakonodajo, da lahko najemniku namestijo umetniške stvaritve do višine sedmih metrov. Hocke jih je obdolžil celo terorizma, deželni tožilec Martin Zschächner pa je proti Centru sprožil prikrito preiskavo zaradi »oblikovanja kriminalne združbe«, a so jo po poldrugem letu aprila javno suspendirali. Zadeva je sprožila precej kritik tudi zaradi Zschächnerjevega siceršnjega simpatiziranja z AfD, zlasti pa zaradi navedb, da je šlo za prvo kazensko preiskavo proti umetniški skupini v povojni zgodovini Nemčije, kjer ustava zagotavlja svobodo umetniškega ustvarjanja. Pestrost umetniškega aktivizma skupine, ki je skušala med drugim umrlim beguncem, pokopanim v anonimnih italijanskih grobovih, najti imenovane grobove na livadi pred Reichstagom, morda upravičuje domnevo o umetniški akciji ob zatajitvi (avstrijske) politike z dolgometražnim filmom, ki pa je lahko tudi stvaritev obveščevalnih služb s povsem drugimi nameni od politične transparentnosti.
