Policisti so lastniku zasegli avto. Ko je zahteval, naj mu ga vrnejo, je dobil odgovor, da je vozilo v schengenskem informacijskem sistemu evidentirano kot ukradeno. Po desetih mesecih so mu jeklenega konjička vendarle vrnili, saj se je izkazalo, da je njegov lastnik postal kot dobroverni kupec. Ali rečeno po domače, ob nakupu ni vedel, da je ukraden. Na sodišče je vložil odškodninsko tožbo, ker vozila med zasegom ni mogel uporabljati in ker je v tem času njegova vrednost (nabavna je znašala 33.000 evrov) znatno padla. Škodo je ocenil na 17.300 evrov, pri čemer je navedel, da bi povprečna vrednost mesečnega najema vozila istega ali primerljivega razreda znašala dobrih 1900 evrov.
Okrožno sodišče je tožbo zavrnilo, češ da je imela policija podlago za zaseg v zakonodaji in da abstraktna odškodnina za neuporabo v našem pravnem redu ni pravno priznana premoženjska škoda. Pritožbeno sodišče se je strinjalo. Po njegovi razlagi bi avto utegnil biti dokaz v kazenskem postopku, z njim bi si pomagali pri ugotavljanju pristnosti identifikacijskih oznak, torej številke motorja in šasije, ali identitete vozila, če bi bile omenjene oznake uničene.
Zadostoval bi zapisnik
Tožnik se je nato obrnil še na vrhovne sodnike. Trdil je, da potrebe kazenskega postopka niso terjale tako dolge hrambe in da so vse relevantne podatke o vozilu zabeležili že v policijskem zapisniku. Pojasnil je, da mu kazenski postopek, zaradi katerega so mu avto zasegli, sploh ni znan, saj ga policija o njem ni nikoli obvestila. Po njegovem mnenju je vsekakor utrpel premoženjsko škodo, ki se kaže v razliki v vrednosti vozila ob zasegu in kasneje ob vrnitvi. Med pravdnima strankama sicer ni bilo sporno, da je bil avto po tarifi Eurotax v času zasega ocenjen na 27.400 evrov in da ga je lastnik pozneje prodal za 10.100 evrov. Tožena stranka, torej država, je odgovarjala, da škode ona ni povzročila oziroma da bi vozilo v vsakem primeru izgubilo vrednost. In še, da ni dokazano, da bi tožnik v času zasega oziroma njegovega trajanja nameraval avto prodati. Svoje stališče do vračila ukradenega vozila pa je ilustrirala s primerom: če bi mu avto zasegli v tujini, ga nikoli ne bi dobil nazaj.
Novo sojenje po navodilih vrhovnih sodnikov
Toda vrhovni sodniki niso našli razumnega razloga, da je moral biti avtomobil za potrebe dokaznega postopka v policijski hrambi. »Ko pa je vendar mogoče vse potrebne identifikacijske podatke evidentirati v uradnem zapisniku ter po potrebi napraviti skice, fotografije in podobno ter priložiti k zapisniku… Ali povedano drugače: ni videti stvarno utemeljenega razloga, da bi bilo v tožnikovo lastninsko pravico poseženo dlje časa, kakor da se napravi za dokazni postopek ustrezno kvaliteten zapisnik,« so zapisali v sodbi.
Preverjali so tudi, ali je tožnik upravičen do premoženjske škode. Strinjali so se sicer, da bi se vrednost avta zmanjšala tudi brez zasega, vendar pa bi lastnik, kot so zapisali, to zmanjšanje prelil oziroma transformiral v ekonomsko korist, ki jo vozilo ponuja. Kar so ilustrirali s skrajnim primerom. Nekdo kupi avto za 20.000 evrov, v 20 letih njegova vrednost pade na vrednost, ki se približuje ničli. Recimo, da bi mu ga policija zasegla takoj in mu ga vrnila po 20 letih. »Bi bil upravičen do povrnitve škode ali ne? Če je odgovor pritrdilen, potem ne more biti nič drugače, če je izguba vrednosti le delna,« so zapisali. In na koncu sklenili, da sta nižji sodišči napačno uporabili materialno pravo. Tožnikovi reviziji so ugodili, dosedanji sodbi razveljavili ter odredili novo sojenje.
