Pogosto mi starejši bolniki rečejo: »Saj sem že dovolj star(a), da moram umreti.« Seveda jih skušam prepričati, da starost ni in ne sme biti odločilen dejavnik za odločitev, ali zdraviti ali ne, ampak je najpomembnejše bolnikovo splošno stanje, tako telesno kot – ali pa predvsem – duševno. Velik problem pri starejših je, da bolehajo za mnogimi kroničnimi boleznimi ali so invalidi po boleznih in poškodbah, ki pustijo hude trajne posledice, kar vse zelo vpliva na odločitve koliko, kdaj in do kam naj segajo naši napori za ozdravitev ali vsaj izboljšanje zdravstvenega stanja.

Po mnogih letih dela tudi z zelo starimi bolniki (najstarejši je imel 103 leta in je živ odšel iz bolnišnice) lahko trdim, da marsikdaj odločitve nas zdravnikov niso ravno v skladu z etičnimi načeli. Vse prepogosto slišimo tako od zdravnikov pa tudi bolnikov in sorodnikov, da naj (o)pustimo zdravljenje samo zato, ker je človek star. To ni in ne sme biti sprejemljivo, saj to postavlja neka povsem neetična in nesprejemljiva merila, ki so nevarna in mejijo že na evtanazijo. Seveda je res, da je pri starostnikih več zapletov ter daljše okrevanje po boleznih in zlasti operacijah, zato je še toliko bolj pomembno, da se za zdravljenje pri njih odločimo čim prej, ker s čakanjem dostikrat pride do zapletov, ki potem res onemogočajo ustrezno zdravljenje.

Osnovno načelo je in mora biti zato vedno zdravljenje bolnika in ne samo bolezni. Vse prepogosto sem (in še imam) priložnost, da celo zdravniki, kaj šele svojci pričakujejo nemogoče, ko pripeljejo bolnike, za katere je na osnovi dosedanjega poteka bolezni (na primer bolniki z rakom v končnem stadiju bolezni ali z napredovalo demenco in številnimi spremljajočimi boleznimi in ki so na koncu svoje življenjske poti) jasno, da jim ni več pomoči. Verjetno v upanju, da jim je mogoče še kaj pomagati, jih vseeno pripeljejo v bolnišnico, čeprav jim v resnici lahko samo podaljšujemo trpljenje, saj tudi tako imenovano paliativno zdravljenje oziroma lajšanje simptomov v bolnišnici ni možno nič drugače kot doma ali v domovih za starejše. Podaljševanje življenja za vsako ceno in ko življenje ni več vredno življenja, pa je nehumano in ob današnjih dosežkih medicine neetično.

Ob vseh razpravah o skrbi za starostnike vse prevečkrat menimo, da se bo zdravstvene probleme starostnikov rešilo, če bo na voljo več denarja, več namestitvenih zmogljivosti v domovih, organizirano varstvo na domu, več hospitalnih postelj, več možnosti za paliativno oskrbo in še kaj. Vse našteto je seveda hvalevredno in potrebno, a bistveno premalo za sistemsko ureditev njihove akutne in predvsem kronične zdravstvene oskrbe.

Imamo specialiste za zdravstveno varstvo predšolskih in šolskih otrok, študentov, žensk, nosečnic in porodnic in še mnogih drugih kategorij bolnikov, nimamo pa zadosti zdravnikov, posebej usposobljenih in veščih obravnave starostnikov. Večinoma na primarni ravni zanje skrbijo splošni oziroma družinski zdravniki v bolnišnicah pa specialisti raznih specialnosti, le v UKC Ljubljana je, kot vem, poseben Center za geriatrijo.

Čeprav bom tokrat zelo oseben in morda nekoliko neobjektiven, bom opisal nazoren primer poteka zdravljenja mojega sorodnika, ki je bil ob začetku resnih bolezenskih težav star 85 let in je bil do tedaj še dokaj samostojen pri osebnih opravilih. Nekaj let smo že opažali, da postaja čedalje bolj dementen in je bil zato sprejet v institucionalno varstvo. Tam si je v nepojasnjenih okoliščinah zlomil stegnenico, a ker je bil v sobi sam, nismo niti točno vedeli, koliko časa je nemočen ležal na tleh. Takoj je bil nato sprejet v zdravstveno ustanovo. Namesto da bi bil takoj operiran in čim prej poslan nazaj v okolje, ki ga je bil vajen, je bil operiran šele tretji dan in za to ni bilo nobenega strokovnega razloga, denimo da bi imel kakšno kronično bolezen (razen demence), ki bi oteževala takojšen operativni poseg. Operacija in postoperativno obdobje sta potekala sicer brez zapletov. Že pred operacijo in predvsem po njej pa se je njegovo psihično stanje hitro slabšalo in morebitna rehabilitacija po zlomu sploh ni bila več mogoča niti smiselna ter je v nekaj tednih po tem umrl. Seveda ni mogoče trditi, da bi bil potek njegovega postoperativnega obdobja kaj drugačen, a možnosti za tako hitro poslabšanje demence bi bile bržčas manjše, če bi bil operiran takoj in čim prej odpuščen iz bolnišnice, saj pogosto opažamo, da se zlasti starejšim ljudem psihične težave v bolnišnici poslabšajo, k sreči nekaterim le prehodno, nekaterim pa žal trajno in se jim nikoli več ne izboljšajo.

Za konec naj še enkrat poudarim pomen celostne, tudi zdravstvene oskrbe starostnikov, s posebnim poudarkom za njihovo čimprejšnjo diagnostiko in zdravljenje ter psihosocialno in fizično rehabilitacijo, ker čakanje, tudi če gre za neurgentna stanja, ni dobro in vodi do številnih zapletov, ki samo podaljšajo in podražijo njihovo zdravljenje, izhod pa je pogosto slab.

Prim. dr. Marjan Fortuna je zdravnik in publicist.