Prvi nauk pravi, da imamo pri reševanju družbenih problemov največjo svobodo izbire rešitev na samem začetku, tedaj ko zaznamo problem. Napak, kot je neizkoriščeno polje svobode na začetni stopnji reševanja družbenih problemov, kasneje ni mogoče odpravljati.
Drugi nauk pove, da brez vnaprej določenih verodostojnih kriterijev in meril ni mogoče izbrati prave in učinkovite rešitve problema. Kriterije in merila pri najdražjih investicijskih projektih državnega pomena lahko predstavljajo edinole kazalniki materialne, družbene in okoljske blaginje državljanov.
Tretji nauk pravi, da poteka proces odločanja pri reševanju družbenih problemov po načelu naravne procesne hierarhije. Opisujemo jo tudi kot nepovratnost (ireverzibilnost) odločanja. Zgrešenega ravnanja v posamezni fazi reševanja problema ni mogoče popravljati, pa tudi ne spreminjati zgrešenih odločitev.
Četrti nauk pove, da orodja dve stoletji starega sistema predstavniške demokracije ne zagotavljajo, da bo reševanje družbenih problemov kaj pripomoglo k dolgoročni blaginji ljudi. Izvoljeni predstavniki zakonodajne veje oblasti in ne le državljani so v proces odločanja praviloma vključeni šele v fazi (zgolj) formalnega potrjevanja odločitev. Na tej stopnji ni več mogoče vplivati na izbiro oziroma na kakovost odločitev.
Peti nauk razkriva, da proces oblikovanja ključnih družbenih odločitev dejansko poteka zunaj parlamenta, mimo javnosti in netransparentno. To je pojav partitokracije. Takšen sistem je zato prava valilnica korupcijskih tveganj. KPK je zgolj formalno mašilo za pokritje nelegitimnosti družbenega odločanja.
Šesti nauk pove, da mora biti reakcijski čas od zaznave družbenega problema do izbire odločitve in izvajanja ukrepov čim krajši. Od reakcijskega časa je odvisna učinkovitost obvladovanja problemov.
In sedmi nauk pravi, da je danes, v pogojih četrte (digitalne) industrijske revolucije, sistem političnih strank in predstavniške demokracije iz časov prve industrijske revolucije preživel, postal je neuporaben in škodljiv.
In kako se uresničevanje teh naukov kaže pri projektu 2TDK? Reakcijski čas pri 2TDK šteje kar 20 let. Tako dolgo politika že obravnava ta projekt. Kljub temu ni dokončno jasno, kaj tehnično ta projekt predstavlja. Variante, eno- ali dvotirna proga, enojni ali dvojni (servisni) predori, tudi trasa, so nedorečeni. Po odkupu zemljišč za izbrano traso so se začele ostre polemike o neprimerni umestitvi v prostor. Zakaj skoraj 80 odstotkov proge poteka po predorih, trikrat dražjih od proge na odprtem terenu, ni jasno. Pogovori o vstopanju Madžarske v projekt 2TDK so imeli oznako zaupnosti. Financiranje je še vedno nedorečeno, napovedani pa so že prvi aneksi. Javnost ne ve, kakšno materialno, družbeno in okoljsko blaginjo bo državljanom in mestu Koper prinesel projekt 2TDK. Zgolj premikanje 15 milijonov ton tovora na leto po slovenskih progah ni blaginja. O projektu so večkrat odločala tudi sodišča, med drugim ustavno. Izpeljana sta bila tudi dva referenduma. Za povrhu smo dobili še maketo drugega tira.
Kakšno oceno si zaslužita izvršilna in zakonodajna oblast v dvajsetih letih nastajanja tega projekta, prepuščam bralcem. Oglasiti bi se moral alarm najvišje stopnje, pa ga nismo dočakali. Upam, da so zapleti in stranpoti pri projektu 2TDK (in pri TEŠ 6) dovolj tehten dokaz in opomin, da moramo (končno) nekaj odločnega storiti za neposredno demokracijo. Oblast v rokah političnih strank in izvoljenih predstavnikov ne uresničuje pričakovanj ljudstva. Odločanju izvoljenih organov o pomembnejših vprašanjih moramo dodati orodja posvetovalne (neposredne) demokracije. Preudarno presojanje po kriteriju dolgoročne blaginje večine ljudi, ne pa volja političnih strank, je neposredna demokracija prihodnosti. Bomo končno le dočakali takšne spremembe pri upravljanju države?
Janez Krnc, Litija
