Glavna tema nacionalnega tedna prostovoljstva, ki se končuje jutri, je letos povezana z diskriminacijo. »Odpravimo diskriminacijo« so ga poimenovali, v tem duhu pa potekajo tudi dogodki po vsej Sloveniji. Odprtost na eni strani in jasno stališče, da za nestrpnost in diskriminacijo v družbi ne bi smelo biti prostora, je bilo zaznati na vsakem koraku, ko se je v Ljubljani predstavilo več kot 80 prostovoljskih organizacij.
Različne oblike diskriminacije
»Naše sporočilo je, da moramo biti netolerantni do diskriminatornih dejanj. Prostovoljske organizacije pa smo tiste, ki lahko pomagamo žrtvam. Živimo v družbi, v kateri je diskriminacije kar nekaj,« je dejala direktorica Slovenske filantropije Tereza Novak, medtem ko se je pred stojnico Slovenske filantropije odvijala igra energetski stolp, ki ga je mogoče sestaviti le s sodelovanjem, opazovanjem in upoštevanjem drugih udeležencev igre. Ti so lahko vonjali opojno eritrejsko kavo, ki so jo begunci iz Eritreje pripravljali na tradicionalen način. Naša sogovornica je v takšnem vzdušju opozorila na različne vrste diskriminacije – do starejših, tako na trgu dela kot pri raznih javnih storitvah, pa do revnih in različnih etničnih skupin.
Velikokrat so tarče diskriminacije tudi osebe LGBT. Ravno zato, da bi rahljali predsodke in z njimi povezano diskriminacijo, so člani Legebitre organizirali živo knjižnico. Ta deluje enako kot vsaka knjižnica, a z eno bistveno razliko. Knjige niso iz papirja, ampak iz mesa, krvi, kosti… Knjige so ljudje. Obiskovalci si tako izposodijo človeka iz ranljive družbene skupine. Bralec in človeška knjiga imata potem pol ure časa, da se pogovorita. Tako steče dialog, na plan pridejo osebne zgodbe, bralec spoznava knjigo in obratno. V tem procesu se negotovost in strah počasi razpihujeta, na obeh straneh poteka refleksija, uvid v drugega in sebe, kar pripelje do zbliževanja. Ko se ta proces enkrat začne, pa je prostora za predsodke in diskriminacijo vse manj. Tudi mi smo si izposodili knjigo. S seznama smo si izbrali transfanta, ki nam je pripovedoval o svojem doživljanju razkrivanja in osvobajanja, kako sam občuti nestrpnost v družbi, kakšno stisko lahko človek doživlja ob neprimernih, včasih nerodnih izrazih, med pogovorom pa je tudi sam postavil kakšno vprašanje.
Subtilna diskriminacija je trd oreh
»Bralci in bralke so lahko vsi, ki so se pripravljeni soočiti z lastnimi stereotipi in predsodki,« je povedal Gašper Bošnik iz Legebitre. Filip Vurnik pa ga je dopolnil: »Že to, da nekdo pride k nam in si izposodi knjigo, je znak, da se je verjetno pripravljen ukvarjati s svojimi predsodki in stereotipi.« S tem pa se ukvarjata tudi naša sogovornika. »Seveda imava tudi midva kakšen predsodek, kakor ga ima vsak. Ampak treba jih je reflektirati. Potem vidiš, da je večina predsodkov praznih,« je dejal Gašper Bošnik, ki sam še nikoli ni bil knjiga v živi knjižnici. Ima pa takšno izkušnjo njegov kolega, ki je razložil, kako se človeška knjiga počuti, ko bralec lista po njej. »Zelo zanimivo je. Moral sem se postaviti v vlogo delitelja svoje zgodbe in sprejeti vprašanja, ki jih ne dobivam vsak dan, a nihče ni vprašal nič groznega,« je dejal Filip Vurnik.
Oba opažata nove oblike diskriminacije, ki morda niso tako neposredne, kot so bile nekoč, a niso zato nič manj boleče. »Diskriminacija je večinoma subtilna. Velikokrat slišimo komentarje v smislu: 'Nič nimam proti gejem, le mene naj pustijo pri miru.' Človeku, ki to reče, je treba povedati, da je diskriminatoren, če jemlje geje za manjvredno skupino, ki jo na neki ravni sicer tolerira, toda toleriranje ni sprejemanje in na ta način se ohranjajo razmerja družbene moči,« je razložil Filip Vurnik in dodal, da se je proti subtilni diskriminaciji težje boriti, vendar se je z njo treba ukvarjati.
