Vsestranskega glasbenika Dejana Dimca, ki je najširše poznan kot član zasedbe Kingston, je namreč mežiški župan prijel za besedo, ko je že lani napovedal ta zanimivi družabni dogodek, zbrala sta še kopico sotrudnikov in priprave na prvi (še ne tradicionalni) festival makaronflajša (in tife) so se začele. Najprej je treba povedati, da gre pri makaronflajšu za makaronovo meso, kot mu pravijo finejši jeziki (v Mežici minulo soboto te besedne zveze zagotovo ni izgovoril nihče), tifa pa Korošci pravijo endiviji, in to zato, ker raste tako nizko (po nemško tief). In ravno pri tej se je že uvodoma zataknilo. Ni še namreč sezona zanjo in če je ne bi na ljubljanski stojnici domžalske kmetije Zajček po naključju našel neki navdušenec in jo čez prelaz Sleme (1080 m) spravil na Koroško, bi Mežičarji, kot se dosledno imenujejo, in njihovi obiskovalci v soboto namesto repíčave tife z makaronflajšem nekoliko zakumráni (kakor rečejo, če so nekoliko slabe volje) jedli mlado zelje s krompirjem. Ampak vse se je dobro izšlo in 25 kilogramov »prišvercane« tife so člani folklorne skupine Pušeljc, ki so se za to priložnost šaljivo preimenovali v »tifosarje«, skupaj s precejšnjo količino kuhanega krompirja in skledo česna pretvorili v imenitno solato, ki je standardna spremljevalka makaronflajša. Ob tem ne gre prezreti, da je bila »uradna« pijača festivala mošt, torej tipični koroški jabolčnik, ki ga ni mogoče naročiti v niti eni koroški gostilni, »makaronflajšarjem« pa je šel še kako v slast. O tem je Jure Vetter, vodja prijetnega hotuljskega lokala Punkt, ki po vsej Koroški in širše slovi po najboljših burgerjih, povedal: »Saj bi ga dal v ponudbo, a je to zelo zapleteno. Težko bi našel pridelovalca, ki bi ga polnil v ustrezne sode, da bi bilo vse po strogih predpisih, težko je zagotoviti stalno kakovost, ob tem pa je še nekaj: Korošcu v gostilni težko prodaš nekaj, kar lahko uživa doma.«
Nariban kruh namesto parmezana
Nekatere skupine ljubiteljskih kuharjev so bile sestavljene iz predstavnikov vidnejših organizacij, kot sta vrtec in šola (navsezadnje v tamkajšnjih kuhinjah od nekdaj pripravljajo dobesedno šolske primere makaronflajša), predstavila se je tudi ekipa naše prijateljske medijske hiše Večer, prireditev pa so z izmenjavo sadik za čili in s ponudbo pekočih omak popestrili člani treh skupin… Lastnoročno je kuhalnico vihtela priljubljena mlada pevka Ditka, ki je seveda tudi zapela. Njen makaronflajš je bil v skladu z njeno uspešnico Ne bodi kot drugi najbolj drugačen (in vseeno slasten), saj je namesto svinjine oziroma govedine uporabila tunino. Da so bile kuharske skupine precej tekmovalno nastrojene, se je poznalo tudi po tem, da so v svoje jedi skušale vnesti precej ustvarjalnosti po vzoru kuharskih šovov. Poleg sveže bazilike in češnjevih paradižnikov, ki jih izvirna jed niti ne pozna, je bil parmezan tako rekoč stalnica, izstopal pa je poskus s čipsom iz endivije, ki so jo člani Turističnega društva Ravne na Koroškem cvrli v voku. Po drugi strani je izstopal nariban star kruh, ki so ga v neki skupini namesto parmezana posipali po makaronflajšu, saj se je med knapi tako počelo v starih časih, ko sira, kaj šele parmezana, ni bilo na vsaki bencinski črpalki ali pošti. In kakšno meso je pravzaprav standardno za to jed? Dejan Dimec je prepričan: »Samo svinjska vratovina, in to precej mastna. Počasi jo pražimo tako dolgo, da vsa maščoba steče, zato imajo tak makaronflajš radi tudi tisti, ki ne marajo špeha.« Mežiški župan Dušan Krebel pa je na to temo pripomnil: »Če se bo meso preveč podražilo, bomo namesto makaronflajša imeli pač festival grenadirmarša.« Ta je med drugim še bolj značilna knapovska jed, pravzaprav zelo podobna, le s krompirjem namesto mesa ob flikah oziroma krpicah, kakor se še pravi tem domačim testeninam.
Visoke standarde se šele postavlja
Ob enih popoldne se je začela ljudska pokušina mojstrovin, ki so kljub precejšnjim količinam (skuhalo se je vsaj 45 kilogramov makaronov, ki jih je prispeval Mlinotest, da o omaki in kakšnih 35 kilogramih pripravljene solate ne govorimo) popolnoma pošle v pičle pol ure, k čemur je pripomoglo tudi dejstvo, da so nekateri obiskovalci prišli na brezplačno kosilo, ki so ga s kanglicami skušali odnašati celo domov. Obiskovalci bi morali s svojimi glasovi določiti kraljico oziroma kralja makaronflajša, pa so se pojavile manipulacije z glasovnicami, zato so se organizatorji glede na odličnost prav vseh vzorcev makaronflajša odločili, da so kralji in kraljice prav vsi udeleženci, ki so se trudili po svojih najboljših močeh. Dimec je ob tem pristavil: »(Visoke) standarde za makaronflajš šele postavljamo, se pa nagibamo k temu, da prireditvi v prihodnje popolnoma odvzamemo tekmovalni značaj. V prvi vrsti so druženje, dobra hrana in pijača, nova prijateljstva in obenem priložnost, da se porodi kaka nova ideja.«
Festival je bil tudi dobrodelne narave, saj je ves izkupiček prostovoljnih prispevkov, 1332 evrov, namenjen nakupu inštrumentov za glasbeno učilnico OŠ Mežica.
