Zakoni, ki so bili uveljavljeni v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja, so dali okvir novega sistema, ki pa bi moral biti dodelan s sprejemom nekaterih podzakonskih aktov in drugih opredelitev. Šele ti naj bi jasno opredelili pravice zavarovancev v okvirih ekonomskih možnosti države, naloge in pristojnosti lokalnih skupnosti in delodajalcev v zvezi z zdravstvenim varstvom, merila za postavitev mreže javne zdravstvene službe, standarde in normative storitev, ki jih zagotavlja javni sistem, način financiranja obveznega zavarovanja in posredno javne zdravstvene dejavnosti, vlogo partnerjev (država, ZZZS, izvajalci) v sistemu itd. Čeprav je od sprejema zakonov minilo že 27 let, vrsta teh nalog še vedno ni uresničena. Tako smo priča nenačrtnemu razvoju zdravstvenih zmogljivosti (prostorov, opreme, kadrov), ki se ne odvija v celoti v skladu s potrebami in možnostmi, temveč v odvisnosti od raznih drugih dejavnikov in vplivov.

Še vedno nimamo določene mreže javne zdravstvene dejavnosti in ne normativov ter standardov zdravstvenih storitev, kar neredko vodi v neskladja in nenačrtnost v razvoju ter v stanje, kjer ni zadostnih kadrovskih, finančnih in drugih virov. Zaradi tega se tudi ne uresničuje prednostni položaj primarne ravni zdravstvene dejavnosti. Menjavali so se ministri in koalicije, ne da bi opravili naloge, ki jim jih narekuje zakonodaja. Vse bolj se povečuje razkorak med zakonsko določenimi pravicami ljudi in možnostjo njihove uresničitve. Pojavlja se vprašanje, ali v praksi sploh še imamo obvezno zdravstveno zavarovanje. Povečuje se obseg samoplačništva, in to za storitve, ki naj bi jih vsem zagotovilo obvezno zavarovanje.

Zakon bi moral na novo opredeliti pravice do zdravstvenih storitev in nakazati možnosti njihovega usklajevanja z ekonomskimi možnostmi in potrebami družbe. Posloviti se bo treba od razmišljanja, da bomo vsi imeli pravice do vseh storitev, ki jih lahko ponudita zdravstvena služba in tehnologija. Še večje spremembe so potrebne v organizaciji in vodenju zdravstvenih zavodov, ki morajo postati nepridobitne gospodarske družbe in biti same odgovorne za svojo dejavnost in poslovanje v okviru zakonov. Dosedanja praksa vodenja in upravljanja javnih zdravstvenih zavodov prek svetov zavodov se je pokazala kot neučinkovita. Člani svetov niso izbrani kot poznavalci sistema in gospodarstveniki, temveč kot pripadniki ali somišljeniki raznih političnih strank. Dokler na tem področju ne bo sprememb, ni pričakovati večje odgovornosti uprav in vodstev javnih zdravstvenih zavodov za doseganje boljših poslovnih rezultatov.

Tudi v sistemu zdravstvenega zavarovanja so nujne spremembe. ZZZS mora postati dejanski nosilec obveznega zavarovanja in dobiti za to potrebne pristojnosti. To je možno le ob jasni zakonski razmejitvi pristojnosti in odgovornosti med ZZZS, ministrstvom za zdravje in strokovnimi zdravstvenimi organizacijami ter združenji. Te so namreč sedaj povsem pomešane in neustrezne. Pri urejanju odnosov med ZZZS in predstavniki izvajalcev o programu zdravstvenih storitev in njegovem financiranju sicer sodelujejo vsi trije partnerji, vendar že sama izhodišča za dogovarjanje določi vlada, na njihovi podlagi pa se nato pogajajo partnerji. Če med njimi ne pride do soglasja, o spornih vprašanjih odloča arbitraža, sestavljena spet iz predstavnikov istih treh partnerjev, ki se prej niso mogli uskladiti. Če tudi na arbitraži ne pride do rešitve, na koncu odloči vlada.

V teh postopkih je prisoten še en nesmisel. Vlada oziroma ministrstvo kot eden izmed partnerjev, ki naj bi bili enakopravni, je istočasno ustanovitelj in lastnik javnih zdravstvenih zavodov na sekundarni in terciarni ravni, to je bolnišnic in klinik. Kako lahko v tej vlogi ohranja nepristranskost? Ob takšni ureditvi se ve, kdo ima glavno besedo pri financiranju zdravstvenih programov, in to seveda ni ZZZS. Ta je v resnici vse bolj administrativni aparat, ki skrbi za uresničevanje nalog, ki mu jih naloži vlada oziroma ministrstvo, saj mora za vsako pomembnejšo odločitev dobiti soglasje vlade. To pa je daleč od avtonomije, ki jo poznajo v drugih evropskih državah s primerljivim sistemom socialnega zdravstvenega zavarovanja. V teh državah vlada oziroma zdravstveno ministrstvo na podlagi zakona določi pravice zavarovanih oseb, ustanovi oziroma zagotovi zmogljivosti za njihovo uresničevanje ter določi okvire za dogovarjanje in pogajanje med predstavniki izvajalcev in uporabnikov oziroma nosilcev obveznega zavarovanja. V pogajanjih ministrstvo ne sodeluje, razen če pride do ravnanja v nasprotju z zakonom. Tudi arbitraža o spornih vprašanjih poteka pri posebnih nevtralnih organih oziroma na sodiščih.

Zakaj ne bi mogli takšnega pristopa prevzeti tudi pri nas? Saj je učinkovitejši, uspešnejši ter neodvisen od interesov in vplivov politike in drugih deležnikov v sistemu.

Mag. Martin Toth je strokovnjak za zdravstvene sisteme.