Pred Mercatorjem ju ni mogel zgrešiti, Lučka je namreč visoko v zraku vihtela trobojnico. »V Črnomlju sem si pretegnila ramensko mišico, tokrat se bom predhodno ogrela,« mu je razložila, ko se je pripasala na sovoznikovem sedežu. Avto je šumel čez premočen avtocestni asfalt. »Televizijci so že obveščeni in so na poti,« je družbo obvestila Norma, medtem ko je Lučka menjavala radijske postaje in se ustavila na hitu Plavega orkestra. »Super, ob Loši mi vožnja zmeraj mine, kot bi trenil,« je pomislila.
Pod napuščem jih je pričakal žrdast sivolasec. »Zjutraj sem se vračal iz vinograda, ko sem ga zagledal pred vhodnimi vrati. Pripeljal se je z ukradenim mopedom, na glavi je imel kapuco. Nekaj je vohljal okoli hiše, preverjal, ali je kdo doma. Nameraval je vlomiti in me nato ugrabiti, tako kot Milana,« je razlagal trojici in si s karirasto srajco brisal dežne kaplje z debelih očal. »Pograbil sem lopato, se mu približal od zadaj in ga mahnil po betici. ’Mene že ne boš zvezal, mudžahedin!’ sem mu zabrusil, ko je padel po tleh.«
»Kje pa je zdaj?« je zanimalo Normo. »V klet sem ga odvlekel in ga zvezal kot mrežno pečenko. Ne skrbite, nikamor nam ne bo ušel, ta terorist,« ji je ponosno odgovoril.
Čakanje na TV-ekipo se je boleče vleklo. Minute so trajale kot ure. Ko je avto s prepoznavnim logotipom končno zapeljal po makadamski cesti, so mu vsi skočili naproti, da bi ekipi pomagali pripraviti opremo. Starec je zagrabil kljuko in svečano potegnil škripajoča vrata k sebi. Reflektor je posvetil v temo in ujel na smrt prestrašen obraz mladega moškega v modrem dežnem plašču. »Rešite me, rešite me! Staremu se je zmešalo!« je rotil.
»Ugasni kamero, bedak!« je zakričal Beno in zaloputnil z vrati. »To ni ilegalni migrant, temveč pismonoša! Kaj niste slišali, da je pošta iskala nove sodelavce v romski skupnosti?« Starec ga je debelo gledal in začel jecljati. Še preden mu je uspelo vprašati, kaj naj zdaj stori z njim, sta avtomobila odpeljala z dvorišča. »Kakšna blamaža!« se je jezil Beno. Po nekaj minutah vožnje je zavil na stransko cesto. »Ali ne gremo domov?« se je začudila Lučka, ki ji je že krulilo v želodcu. »Če smo že tu, dajmo naredit par selfijev pred žičnato ograjo. Za Twitter!« je razložil spremembo načrta.
Tik pred ciljem, sredi gozdne poti, so obstali za novim BMW-jem. Vrata na voznikovem sedežu so bila odprta, motor je bil prižgan, za krmilom ni bilo nikogar. Beno je sramežljivo zatrobil. Zaman. Nihče se ni prikazal iz hoste. Previdno je izstopil, sopotnici tudi. »Kaj so ti čudni zvoki, ki se slišijo iz prtljažnika?« je prestrašeno vprašala Norma. Po kratkem cincanju je Beno previdno odprl prtljažnik. V njem je na boku ležal moški v pižami. Roke in noge je imel zvezane na hrbtu. Nad očesom je imel veliko krvavo buško. »Roparji! Roparji!« je začel kričati, takoj ko mu je Lučka z ust odstranila lepilni trak. »Oropali so nas, moja žena in sin sta še v hiši! Hitro, pokličite policijo!« Benu sta očki zažareli kot črna bisera. »So bili migranti?« »Kaj? Migranti? Ne, slovensko so govorili! Enega sem celo prepoznal po glasu, je sosed mojega sodelavca! Hitro, odvežite me, moram…« je neznančeve besede zadušil zvok prtljažnih vrat, ko jih je Beno jezno zaloputnil.
»Kakšna nedelja, kakšna zguba časa,« je zavzdihnil in zavrtel volan. S pogledom je ošvrknil molčeči kolegici. Lučka si je z zastavo brisala mokre lase, Norma je brskala po Instagramu. V navigatorju je izbral »dom« in sunkovito pritisnil na plin. Na ozvočenju je odvil jakost in si začel mrmrati pesem, ki so jo vrteli na radiu.
I kada kiše padaju, tvoje mi usne trebaju, da me smire svojim nježnim dodirom…
