Ko smo se s hčerko učili barv, sem pri prebiranju slikanic večkrat izkoristila priložnost in ponavljala imena različnih odtenkov. In tako smo naleteli tudi na kožno barvo. Šele ko sem naglas izrekla »To je kožna barva« in istočasno zagledala male rjave roke, ki so slikanico držale, sem se zavedela absurda tega pojmovanja. To je le eden izmed konceptov, ki so bili do takrat v moji glavi zasidrani kot »normalni« in »samoumevni« in na katere gledam z drugačnimi očali, odkar sva z možem v Gani prvič dobila hčerko v naročje. Takrat sva se odpravila na pot, verjetno precej bolj kompleksno, kot sva se zavedala na začetku.
(Foto: Ana Kalin)
Posvojitelj, posvojitelj in še enkrat posvojitelj
O posvojitvah se v Sloveniji ne govori veliko. Kaj je razlog in kaj posledica, je tež...