Vida Miloševič Arnold in Rade Milošević letom dodajata življenje v daljni Kambodži: Par, ki se ne ustraši sprememb

Zadnja »služba«

Ob prihodu v Kambodžo sta bila Vida in Rade prepričana, da bosta tam le kratek čas, zdaj so minila že tri leta. Rade nad selitvijo sprva ni bil navdušen. »Ta izziv sem sprejela jaz in nato pridobila še moža,« pojasni Vida. V Atmalandu sta občasno nadomeščala odsotno hčerko, Vida pa je skupaj z izkušeno receptorko zaplavala v turistične vode. »A sem kmalu ugotovila, da mi to delo ni pisano na kožo. Na srečo sem se od te zadnje 'službe' poslovila, ko je Nataša usposobila svojega namestnika.«

Življenje in delo v letovišču sta bili za nekdanja socialna delavca precejšnja sprememba. Rade je po dolgoletni poklicni karieri v sindikatu delal še kot organizator pomoči starejšim v bivalnem okolju, Vida pa je praktično vse poklicno življenje posvetila izobraževanju za socialno delo. Med drugim je predavala o socialnem delu s starejšimi ljudmi in supervizijo. V socialno delo se je podala tudi njuna hčerka, ki se danes ukvarja s terapevtsko metodo postavitev družine.

Po upokojitvi sta Vida in Rade zime preživljala v Ljubljani, poletja pa v moževi rojstni vasi v zaledju Šibenika, kjer sta pridelovala oljčno olje. Vendar se Vida po upokojitvi ni docela poslovila od supervizijskega dela in skupina izkušenih supervizork s področja socialnega varstva ji je sledila v Kambodžo. »Teden dni smo namenile ogledu tukajšnjih znamenitosti, drugi teden pa strokovnemu delu. Udeleženke so bile tako zadovoljne, da že načrtujejo ponovitev,« je povedala.

Virtualna povezanost

Odkar sta prišla v Kep, Vida še ni odpotovala v Slovenijo, Rade pa le enkrat, da bi v Kambodžo pospremil najmlajšo vnukinjo Galino. Takrat je obiskal tudi nekdanji dom v Dalmaciji in bil razočaran nad opustelim krajem, v katerem živi le še nekaj starcev. Hujšega domotožja nimata, tudi stikov z domovino ne pogrešata, vsaj ne močno. Nataša, njun edini otrok, je večino časa v Kambodži, kjer so dedka in babico že obiskale tudi vnukinje Nina, Tala in Galina. Težko pa čakata, kdaj bosta prvič v živo videla pravnukinjo Živo, rojeno lansko poletje.

Povezanost s Slovenijo in svetom ohranjata s pomočjo sodobne komunikacijske tehnologije. Vida ima virtualnih stikov še več kot prej: »Dnevno si dopisujem s sestrično s Koroškega in sem sproti obveščena o tem, kaj se dogaja doma. Z eno od nekdanjih sodelavk na fakulteti si redno dopisujeva in se pogovarjava po telefonu, približno enkrat na mesec sem v stiku še z drugimi sodelavkami. Vpisala sem se na facebook in si nabrala že kar preveč virtualnih prijateljev, zlasti nekdanjih študentk in študentov, odkrila pa sem tudi stare, skoraj že pozabljene prijateljice.«

Selitev v Phnom Penh

Konec lanskega leta sta sprejela nov izziv: preselitev v kamboško prestolnico Phnom Penh. Do takrat sta že dodobra raziskala ožjo in širšo okolico Kepa, izzvenele so tudi Vidine nekaj časa trajajoče težave z zdravjem in potrebovala sta spremembo. Pritegnila ju je pestra ponudba velemesta s skoraj dvema milijonoma prebivalcev, k selitvi pa je prispevala tudi želja po večji samostojnosti, ki sta jo pogrešala v letovišču. V tamkajšnjih bungalovih ni mogoče imeti lastnega gospodinjstva, kljub okusni hrani v restavraciji pa sta si včasih zaželela skuhati kaj svojega.

Phnom Penh sta večkrat obiskala že pred preselitvijo, lanskega decembra, ko sta v njem s hčerkino pomočjo našla in najela stanovanje, pa sta postala njegova stalna prebivalca. A je Nataša kot prava poslovna ženska kmalu ugotovila, da se bolj kot plačevanje najemnine splača vzeti in odplačevati kredit za nakup lastnega stanovanja, zato sta se čez nekaj mesecev spet selila. Sedanje, lastniško stanovanje je v novozgrajeni stolpnici, v prijetnem okolju, za dve osebi je dovolj prostorno in udobno, na vrhu stavbe sta tudi bazen in fitnes. V mestu gradijo ogromno stanovanjskih zgradb, predvsem visokih stolpnic.

Utrip prestolnice

Navdušena sta nad raznolikimi možnostmi, ki jih ponuja življenje v živahni kamboški prestolnici. Phnom Penh je trenutno najhitreje rastoče azijsko mesto in je že zdaj ogromno, z enega konca do drugega se denimo voziš dve uri. Prometna gneča je zlasti ob konicah velika, zrak je zaradi množice vozil zelo onesnažen, zato nekateri uporabljajo zaščitne maske. Vida in Rade najbolj uživata v dostopnosti do vsega: »Kadar koli lahko greva, kamor si zaželiva.« Rade se po opravkih rad odpravi s kolesom, ki mu je prav prišel že v Kepu, s pomočjo pametnega telefona pa najameta tuk-tuk. Tako imenujejo klasično kmersko prevozno sredstvo za štiri osebe pa tudi manjšo rikšo, ki je zanju bolj ekonomična. »S tuk-tukom se odpeljeva do središča mesta, v njem pa lahko marsikaj opraviva peš. Rada obiščeva predel ob sotočju rek Mekong in Tonle Sap, kjer so lepo urejene sprehajalne steze. Tam je vedno živahno, veliko je prireditev ob praznikih in tudi kralj tam nagovarja svoje državljane.« Veliko mestnih in deželnih znamenitosti sta že obiskala, druge ju še čakajo, tudi ogled zgodovinskega mesta Angkor Park. Ker nobeden od njiju ne vozi več avtomobila, sta omejena pri raziskovanju oddaljenih krajev.

Travme preteklosti

Domačini so prijazni in pozorni do tujcev, z njimi imata večinoma dobre izkušnje. Veliko jim pomeni družina in večkrat občudujeta starše, kako umirjeno in potrpežljivo ravnajo s svojimi otroki. Družbo pa še vedno bremeni dogajanje iz polpreteklega časa, v katerem je režim Rdečih Kmerov zagrešil strahotne množične poboje. Vida je s skupino kolegic v Phnom Penhu obiskala muzej genocida, posvečen spominu na ta krvavi teror. »Kar sem tam videla, je hujše od nacističnih taborišč, ljudi so zasliševali in mučili na grozovite načine. Zelo me je pretresla pripoved naše vodnice, ki je tisti čas doživela kot otrok in izgubila vso svojo družino. O tem obdobju domačini neradi govorijo; zdi se, da o njem ne vedo veliko, saj tudi njihovi starši in stari starši o njem molčijo. Kolektivne travme se očitno še dolgo ne bodo zacelile.«

Kaj pa vrnitev?

Doslej sta le enkrat, med Vidino boleznijo, pomislila na to, da bi se vrnila v Slovenijo in se nastanila v domu upokojencev. Stroške zdravljenja sta doslej večinoma pokrivala z zdravstvenim zavarovanjem za tujino z asistenco, sicer pa so življenjski stroški v Kambodži nižji kot v Sloveniji. Ne potrebujeta garderobe za različne letne čase in nimata skrbi z ogrevanjem. Monsuni prinašajo le razliko med deževno in suho dobo; obdobje od začetka novembra do konca aprila, ko ni monsunskega dežja, je tudi najugodnejše za turizem. Neprijetna vročina traja le od sredine marca do sredine maja: »Takrat se hladimo s klimatskimi napravami, prhanjem in pitjem velikih količin vode.«

Pravita, da pogrešata naravne lepote Slovenije, vključno s spreminjanjem letnih časov, ne vesta pa, kako bi zdaj prenašala zimo. Vrnitve (še) ni na vidiku, ker pa je v deželi večnega poletja na razpolago veliko delovne sile, ki je cenejša kot pri nas, se postavlja vprašanje, ali bi si dolgoročno oskrbo in nego na domu morda lažje zagotovila kar tam.