»Obiskovati sem začela azilni dom in prosilce za azil enega za drugim spraševala, kakšne so njihove delovne izkušnje, veščine, zanimanja. Niso me zanimali njihovi uradni nazivi, ampak predvsem, kaj jih veseli in za kaj so nadarjeni. Tako so se v okviru Društva Terra Vera, ki sem ga iz povsem drugačnih motivov ustanovila že prej, leta 2011, začeli rojevati zelo individualizirani projekti, prilagojeni majhnim skupinam priseljencev,« opisuje Jana. Začeli so s serijo delavnic, s katerimi so prosilce za azil in begunce povezali z različnimi ustvarjalci – študenti Naravoslovnotehniške fakultete in krajinskimi arhitektkami iz Društva Prostor Vmes ter posameznimi že uveljavljenimi oblikovalci: ilustratorko Samiro Kentrić, oblikovalko nakita Martino Obid, kiparko Dragico Čadež in oblikovalko keramike Hano Karim. Razstavo, na kateri so predstavili rezultate povezovanja priseljencev, beguncev in prosilcev za azil z lokalnimi ustvarjalci, so poimenovali Dnevna soba in jo lani predstavili celo v londonskem muzeju Tate Modern. »Pozitivnih, uspešnih zgodb priseljencev je polno, pa se o njih premalo govori,« pravi Jana. Krojač iz Damaska recimo še zdaj sodeluje z znano ljubljansko oblikovalko torbic, ki ga ni zaposlila le zato, da bi bil v pomoč pri ustvarjanju njene kolekcije, temveč tudi, da bi jo naučil tradicionalnih tehnik šivanja usnja.
Z letošnjim projektom Akupara: Inkubator rokodelstva, zadružništva in kulturne produkcije, ki ga pod okriljem Ministrstva za kulturo in ESS razvijajo v Mariboru, so k sodelovanju povabili nove ustvarjalce, oblikovalko nakita Majo Licul, modna oblikovalca Nino Holc in Tomaža Tomljanovića in Center alternativne in avtonomne produkcije CAAP, ki skrbi za zadružno plat projekta. Janin cilj je zagon etične blagovne znamke; zadruge, v kateri bi lahko priseljenci prodajali svoje izdelke. »Želim si, da bi ponujali izdelke, ki bi jih ljudje kupovali, ker so estetsko in funkcionalno dovršeni, ne pa zato, ker so jih naredili begunci. To namreč navda izdelovalca z dostojanstvom, ki ga dobrodelnost ne omogoča.«
V zadrugo bodo vključili tudi turistično ponudbo, poimenovano Migrantour. »Priseljence usposabljamo za spremljevalce po medkulturni Ljubljani. S tem želimo predstaviti vpliv migracij na kulturno dediščino Ljubljane v preteklosti ter ustvarjalne družbene pobude, ki se ob vključevanju priseljencev in beguncev porajajo dandanes.« Raziskovanje preteklosti je odkrilo mnogo spregledanih podrobnosti. »Malokdo ve, da se je sredi 19. stoletja pri ljubljanskih Uršulinkah šolalo približno 20 afriških otrok, ki jih je od trgovcev s sužnji kupil misijonar Ignacij Knoblehar, da bi na ta način ustvaril nove misijonarje, ki bi imeli zaradi svojega porekla večji vpliv na domačine.« Na turističnih ogledih bodo priseljenci predstavljali manj znane podrobnosti kulturno-umetnostnih spomenikov, ki morda ne bi obstajali, če se ljudje ne bi ves čas preseljevali.
Med priseljenci, ki se urijo za vodnike tematskih sprehodov, so zaenkrat Sirijke, Iračanka, Jordanec/ Palestinec, Kolumbijec in Hrvat, oblikovali pa so tri različna kulturna potovanja: Arabsko potovanje po Ljubljani, Camilovo senzorno pot in Goranovo plovbo po Ljubljanici, reki kultur. Vanje vpletajo tudi svoje osebne zgodbe. »Sirijke na primer na ljubljanski tržnici opišejo, kakšna je tržnica v Alepu, kaj so kupovale na njej, in kaj od tega najdejo pri nas. Na Trubarjevi, edini medkulturni ulici v Sloveniji, turistom med drugim razkrijejo sledi gibanja Neuvrščenih in predstavijo zgodbe ponudnikov, ki na ulico prinašajo raznolikost mnogih krajev sveta.«
