Stavnice so Zali Kralj in Gašperju Šantlu po torkovem polfinalnem nastopu, ko sta se s petjem Sebi prebila v finale Evrosonga, in pred četrtkovim drugim polfinalom, ko še niso bili znani vsi finalisti, pripisovale 19. mesto in en odstotek možnosti za zmago. To je, bodo rekli optimisti, več kot nič odstotkov in mesto, ki je za 15 mest boljše od zadnjega, če upoštevamo vseh 36 držav, tudi tiste, ki se niso uvrstile v finale. Tisti, ki mu pripisujejo 27 odstotkov možnosti za zmago, kar je dvakrat več od drugouvrščenega Šveda Johna Lundvika, je Nizozemec Duncan Laurence z zasanjano popevko Arcade. Če torej upoštevamo stavnice, Slovenija nima veliko možnosti, niti približno pa Šantl in Kraljeva ne bi smela biti zadnja, čeprav jima tuji mediji, še bolj pa oboževalci Evrosonga, zamerijo nezainteresiranost, na katero smo se slovenski poslušalci že navadili, postala nam je celo simpatična. Upajmo, da bosta do sobote postala simpatična tudi glasovalcem po vsem svetu.

Jugoslavija enkrat prva, Slovenija dvakrat sedma

Mimogrede, prvo tekmovanje za pesem Evrovizije je potekalo leta 1956, udeležilo pa se ga je le sedem držav: Nizozemska, Švica, Luksemburg, Belgija, Nemčija, Francija in Italija. Avstrija in Danska se na tekmovanje nista uvrstili iz banalnega razloga – ker sta zamudili rok za prijavo. Jugoslavija se je Evrosongu pridružila pet let kasneje, s tem pa postala prva država, ki ni prihajala z zahoda. Že naslednje leto je dosegla četrto mesto, ko je srbska pevka Lola Novaković zapela popevko našega Jožeta PrivškaNe pali svetla u sumrak. Večjih uspehov Jugoslavija ni dosegla kar nekaj desetletij, dokler se leta 1983 ni pojavil Daniel Popović s pesmijo Džuli, s katero je dosegel četrto mesto. Enak rezultat so Jugoslaviji leta 1987 pripeli še Novi fosili s poletno Ja sam za ples, vrhunec jugoslovanskih nastopov pa je prišel dve leti pozneje, leta 1989, z nastopom zasedbe Riva in njenim komadom Rock Me, ki je pometel z vso evropsko konkurenco, v kateri pa seveda ni bilo držav z vzhoda Evrope in novih držav, ki so nastale iz Sovjetske zveze.

Samostojna Slovenija, ki je del Evrosonga postala leta 1993, takšnih uspehov kot Jugoslavija ni imela nikoli, dvakrat (v letih 1994 in 2000) pa se zaradi slabih preteklih rezultatov tekmovanja sploh ni mogla udeležiti. Najbolje sta se sicer izkazali Darja Švajger in Nuša Derenda, obe s sedmim mestom. Prva je leta 1995 pela Prisluhni mi, druga šest let za njo Energy.

Tekmovalca, ki si ne želita zmagati?

Letošnja slovenska predstavnika, ki sta se na evrovizijskem odru ob skromni scenografski postavitvi tako kot na Emi pojavila brez šminke in oblečena popolnoma v belo, sta precej drugačna od izvajalcev, ki smo jih na Evrosong pošiljali do zdaj. Ne samo po koreografiji in pesmi, ampak tudi po odnosu do tekmovanja, ki se jima je zgodilo, čeprav sta si želela le nekoliko reklame na Emi. O uvrstitvi v finale, kjer bosta nastopila v prvi polovici večera, sta namreč razmišljala »z mešanimi občutki«, za RTV Slovenija, ki ju je po glasovanju strokovne žirije in gledalcev poslala na tekmovanje v Tel Aviv, pa sta podrobneje pojasnila: »Glede uvrstitve v finale imava še vedno mešane občutke, ker se še vedno nekako ne najdeva v teh krogih, ampak sva zelo vesela, da najina pesem ljudem prihaja do živega in da jo hočejo za svojo.«

Festival povprečnosti in drugačnosti

Mlada glasbenika in, kot radi poudarjajo mediji, zasebno tudi par se ne najdeta v »teh krogih«, a so »ti krogi« poleg povprečnih pop izvajalcev vedno vključevali tiste, ki so bili drugačni. Ali so bili to glasbeniki na meji cirkusantov, kot so zamaskirani finski Lordi, ki so zmagali leta 2006, in zadnja izraelska zmagovalka Netta, ki je emancipirano »kokodakala« lani, ali pa transseksualci in druge spolne manjšine, ki na Evrosongu pogosto tudi zmagujejo. Prva transseksualna zmagovalka je bila Izraelka Dana International, ki je na Evrosongu leta 1998 pela pesem Diva, zadnja pa bradata Avstrijka Conchita Wurst, ki je kot feniks vstala iz pepela leta 2014 s skladbo Rise Like a Phoenix. Vmes so se pojavile še naše oziroma Magnificove Sestre, ki leta 2002, ko so delile Samo ljubezen, sicer niso zmagale, temveč so bile trinajste, so bile pa prva drag zasedba, ki je nastopila na Evrosongu. Sestre so nam naredile dobro reklamo, naši politiki pa z razpravo, ali morda ne bodo škodovale našemu ugledu, toliko slabšo.

Prva je bila v marsičem še ena država nekdanje Jugoslavije, Srbija, ko je leta 2007 s pesmijo Molitva na Evrosongu zmagala Marija Šerifović. Šerifovićeva je bila prva, ki je, potem ko so uvedli telefonsko glasovanje, zmagala s petjem v izključno domačem oziroma neangleškem jeziku, prva, ki je v telefonskem glasovanju zmagala z balado, in, kar je najpomembnejše, prva, ki je na Evrosongu pela kot odkrita homoseksualka.

Politične provokacije

Niso pa bili geji in transseksualci edina stvar, ki je odpirala razprave in motila konservativnejše gledalce. Enako uspešni so bili na primer tudi glasbeniki, ki so želeli izraziti določeno politično prepričanje ali opozoriti na krivice iz preteklosti in sedanjosti. Tako je letos nastalo pravo gibanje, ki je zaradi izraelsko-palestinskega spora oziroma izraelskega kršenja človekovih pravic pozivalo glasbenike in države k bojkotu Evrosonga v Tel Avivu, največkrat pa je, ko gre za politiko, zardevala Rusija.

Leta 2017 Rusija ni mogla tekmovati, ker je Ukrajina, takratna gostiteljica Evrosonga, ruski predstavnici Juliji Samojlovi zaradi njenega obiska Krima, v katerega je vstopila iz Rusije, prepovedala vstop v državo. Pred tremi leti pa so Rusi morali poslušati ukrajinsko izvajalko Jamalo, ki je na Evrosongu v pesmi 1944 pela o Stalinovi nasilni deportaciji Tatarov v osrednjo Azijo. So se pa Rusi izognili sramoti, da bi njihovega vodjo Vladimirja Putina leta 2009 žalili Gruzijci, ko je s pesmijo We Don’t Wanna Put In na Evrosongu hotel nastopiti Stephane, a mu EBU tega ni dovolil. Ukrajina se je po drugi strani letos umaknila iz tekmovanja, ker zmagovalka nacionalnega izbora, pevka Maruv, ni hotela podpisati dogovora, da ne bo nastopala v Rusiji.