Ludek Pachman med šahom in politiko

Vodilni šahist povojne Češkoslovaške se je v 60. letih enakovredno kosal z najboljšimi na svetu, poleg tega pa je bil politično dejaven. Prehodil je pot od komunista do zagrizenega protikomunista, spotoma pa napisal 80 knjig.

Ludek Pachman se je rodil leta 1924 v mestecu Bela pod Bezdezem na severu današnje Češke. Šahovsko je zorel pod nemško okupacijo, leta 1943 pa dobil priložnost igrati z največjimi: povabljen je bil na turnir v Pragi, ki ga je osvojil Aleksander Aljehin pred Paulom Keresom. Veliki Aljehin ga je ob večerih vabil na analizo partij in to je mladeniču dalo krila. Leta 1946 je Pachman postal prvak Češkoslovaške in to ponovil še šestkrat. Med letoma 1952 in 1966 je redno branil prvo desko olimpijske ekipe. Leta 1954 je Ludek postal velemojster, bil pa je tudi že član partije. Njegov vzpon je dobil pospešek leta 1959: po zmagi na domačem prvenstvu je zapored osvojil še turnirje v Mar del Plati, Santiagu in Limi. S turneje je prinesel tudi dve zmagi nad mladim Fischerjem in ohranil neodločen karierni izid z njim. Zdaj je bil blizu prve svetovne deseterice. Za svoj največji dosežek je imel drugo mesto v Havani leta 1963 skupaj s Talom in Gellerjem.

Po praški pomladi in sovjetskih tankih na čeških ulicah se je trmasti Ludek prelevil v glasnega kritika komunističnega režima. To ga je hitro pripeljalo v zapor, kjer je po mučenju obupan poskusil narediti samomor. Leta 1972 so ga oblasti izpustile in mu dovolile zapustiti državo; Pachman se je preselil v Zvezno republiko Nemčijo, dobil nemško državljanstvo in nadaljeval šahovsko kariero. Starih uspehov ni več ponovil, leta 1978 pa le še enkrat opozoril nase: postal je prvak ZRN. Vse več je pisal, knjige o šahu in politiki so se vrstile, še vedno pa je veliko igral. Ob razpadu Češkoslovaške se je vrnil v domovino. Ne za dolgo: razočaran tudi nad novo politiko je zadnja leta preživel v bavarskem Passauu, kjer je leta 2003 umrl.